Radi si izmišljamo imena. Dajemo jih ljudem, živalim, stvarem v
stanovanju, v gozdu drevesom, vsakemu grmu in najmanjšemu hroščku,
vsemu, kar vidimo, vsemu česar ne poznamo in ne razumemo. Po možnosti
dodamo še latinsko ime in hrošč več ni nobena skrivnost. Občutek
imamo, da nam je tisto bližje, da tisto ali tistega poznamo. Tako se
približamo nebu, bogu, naravi, atomu, dosegamo zvezde, neskončnost. V
resnici poznamo samo ime. Pa še to smo si sami izmislili. In morda
nekaj površnih stvari, ki smo jih od nekoga prepisali, pa če je ta
vedel, kaj dela ali ne.
Že ob rojstvu nas določijo kot pripadnika nekega naroda, kaste, vere, rase, ... Nihče nas ne vpraša ali nam je to prav ali ne. Sčasoma se začnemo opredeljevati tudi sami. V resnici sploh ne vemo, kdo smo, zakaj smo tu, obstaja kaj pomembnejšega, kot je to življenje, je vse samo niz naključij ali ima morda kakšen smisel.
Je naše življenje že vnaprej določeno, imamo sami kakšno besedo pri tem? Se res konča s smrtjo? Ali smrt v resnici obstaja? Ko nekaj resnično spoznamo, ne potrebujemo imena.
Ime mi je Ivo. Lahko bi bilo katero drugo.
Kraj rojstva: Kranj.
Datum: prejšnje tisočletje.
Do tretjega ali četrtega leta sem živel v Tržiški Bistrici, nato smo se preselili v Kidričevo. Hiše, v kateri sem živel v Bistrici se spominjam mnogo večje, kot je na fotografijah. To je bila nekakšna lesena vila. Že dolgo je ni več.
Že ob rojstvu nas določijo kot pripadnika nekega naroda, kaste, vere, rase, ... Nihče nas ne vpraša ali nam je to prav ali ne. Sčasoma se začnemo opredeljevati tudi sami. V resnici sploh ne vemo, kdo smo, zakaj smo tu, obstaja kaj pomembnejšega, kot je to življenje, je vse samo niz naključij ali ima morda kakšen smisel.
Je naše življenje že vnaprej določeno, imamo sami kakšno besedo pri tem? Se res konča s smrtjo? Ali smrt v resnici obstaja? Ko nekaj resnično spoznamo, ne potrebujemo imena.
Ime mi je Ivo. Lahko bi bilo katero drugo.
Kraj rojstva: Kranj.
Datum: prejšnje tisočletje.
Do tretjega ali četrtega leta sem živel v Tržiški Bistrici, nato smo se preselili v Kidričevo. Hiše, v kateri sem živel v Bistrici se spominjam mnogo večje, kot je na fotografijah. To je bila nekakšna lesena vila. Že dolgo je ni več.
