Mejo med ZDA in Mehiko smo prečkali pri Ciudad Juarezu. Na meji so potniki začeli izstopati iz avtobusa. Eden od potnikov, morda edini, ki je znal angleško, mi je razložil, da ta avtobus ostane na tej strani meje, na drugega bomo vstopili na mehiški strani. V Ciudad Juarezu mi je nek Američan razlagal, zakaj ima tako rad to mesto. Nisem ga prav razumel, kaj hoče reči, vendar mi je bilo všeč njegovo navdušenje. Za mene je bilo to prvo mehiško mesto in mi je bilo prav tako zanimivo. Bilo je popolnoma drugačno kot evropska mesta. Chihuahua, Creel, Topolobampo

Z vlakom sem potoval od Winnipega do Churchilla približno dvaintrideset ur. Prepotovali smo tisoč štiristo kilometrov, pa smo bili komaj na polovici države proti severu.
Na letališču Brnik se je vkrcalo kar nekaj potnikov za Winnipeg. Potem smo skupaj čakali v Muenchnu in od ene od potnic sem izvedel, da potujejo k sorodnikom, saj je šlo v to mesto veliko ljudi iz Prlekije. ker se je tik pred poletom letalo pokvarilo, smo vsaki dve ali tri ure, ko nas je poklicala uslužbenka letališča, šli po petnajst ali dvajset EUR, ki jih je dala Air Canada, za prigrizek. Na koncu smo prenočili v hotelu Kempinski.

Prvič sem bil na morju dva, enkrat celo tri tedne brez pristanka v katerikoli luki. Največkrat smo štartali v Singapuru in nato pluli okoli Indije, nekajkrat tudi pristali v Mumbaiu, Porbandaru, Kandli ali Jackau. Drugače pa smo pluli tudi do Tartousa v Siriji, tam kaj naložili in to peljali v Carigrad, ustavili smo se tudi v Potiyu, pa v Odessi, Mariupolu ali Novorossysku in potem spet nazaj proti Singapuru, Saudski Arabiji, Portsidu, Dubaiu ali Kuvajtu.

Slovenija? Eni jo hvalijo, drugi kritizirajo. Trenutno je to moja domovina. Žal so jo samozvani osamosvojitelji, tisti, ki največ govorijo o domoljubju, ki najbolj mahajo z zastavicami in imajo domoljubne govore na raznih priložnostnih proslavah, razprodali.
Ampak, takšni pač so pravoverni domoljubi.
Cerkev jim pri tem izdatno pomaga. Zaničuje ženske in se trudi, da bi bilo čim manj znanja med ljudmi. Razmišljujoči ljudje vedo, kako se je krščanstvo širilo, vedo za mnoge zločine, pretekle in sedanje. In kar je najhuje, vedo da Jezus nima nič z nobeno od krščanskih sekt.

Čas so nekoč dojemali drugače. Mladenič je razjahal, potegnil najnovejšo Nokio iz sedla in poklical svojo izvoljenko.
Kva d'f* ne dvigne tako dolgo, se je začel po kakšnih treh sekundah spraševati. Pa saj je že itak poznal odgovor. Preden najde svoj gsm, pritisne pravi gumb, potem ... Pa ji je lepo rekel, Nokia je zakon, vse ostalo ...

Mali diktatorji so v očeh svojih podanikov zelo veliki. V svojih očeh so še mnogo večji. Neskončno veliki. To jih dela še majnše, kot so v resnici.
Ta v tej zgodbi j e občudoval Velikega Vodjo dokler ni spoznal, da nikoli ne bo dosegel njegove veličine. Takrat je začel pljuvati po njem. Bil je zapriseženi sovražnik cerkve. Pristal je v njenih prvih vrstah.

Volkovi so lepe živali. Res so lahko tudi krvoločni, vendar se znajo tudi igrati. Volk iz te zgodbe ni bil lep in tudi domišljije ni imel. Smeh mu je bil španska vas. Že rodil se je star. Celo življenje je samo razmišljal, kako postati vladar, kako nakopičiti čim večje bogastvo. In, kako pokončati čim več sovražnikov.

Od nekdaj krožijo pravljice o demokraciji, ki se med seboj zelo razlikujejo in so mnogo starejše od grške demokracije.
To je samo ena od verzij in ni tako stara.