Češkoslovaška 1990 in Praga 2026

Snega od nikoder. Bližali smo se Špindlerjevemu mlinu, ko je začelo rahlo naletavati. Potem vedno bolj in bolj. Kmalu ga je bilo pol metra. In ko smo se že veselili, da morda le nismo zaman vlačili smučarske opreme, smo prispeli do našega hotela. Snega nikjer. Le po okoliških hribih ga je bilo nekaj. Dobro, bomo pa odkrivali druge znamenitosti Češke. In smo jih. Začeli smo s sladkim Rumenim Rulandcem, vendar ga je na žalost hitro zmanjkalo. Druga vrsta Rulandca je bila bolj kisla in ni več tako tekla. Po tretji smo šli spat. Naslednje dni smo tavali po dolini od gostilne do gostilne. Nad smučanjem smo hitro obupali. Če je bil tu kdaj sneg, je bilo to že zelo davno.

Večina je tako ali tako prišla samo nakupovati. In mogoče kaj malega popiti. Dopoldan sva z Dušanom odkrivala češka piva, popoldan sta se nama pridružila še Andreja in Darko. Največ smo zahajali v bližnji hotel. Tam so bile zaposlene tri lepe natakarice. Bilo pa je tudi polno poceni in dobre pijače. Smučanja ni nihče pogrešal. Ko smo enkrat odkrili ta raj na zemlji, nas niti pet metrov snega ni moglo prepričati. Naj Janez Pavel II. komu drugemu razlaga, da so nebesa samo stanje duha. Okus imajo po Martiniju.

Z Dušanom sva nekega popoldneva tam jedla postrvi. Bile so zelo dobre. še boljši pa je bil krompir. Kakor da je rastel v raztopljenem maslu. Kar topil se je v ustih. Le zeleny nama nikakor ni odgovarjal.
"Imate zeleno solato?"
"Ano."
"Ja kaj čakaš, prinesi!"
In je prinesel zeleny. Ni bilo tisto, kar sva hotela. Glasbenik je igral na harmonij neke dolgočasne melodije, skozi priprta vrata pa se je plazil Belfast Child od U2. Pozneje so se čudežno preimenovali v Simple Minds. Vsake toliko časa je nekdo zaprl vrata in jedilnica se je spet napolnila z dolgočasnimi zvoki harmonija. Čim so se vrata zaprla, je nekdo od naju moral na stranišče. Pri povratku je vrata seveda pozabil zapreti. še nikjer nisem tako pogosto hodil na stranišče. Moralo je biti nekaj v pivu.

Te tri natakarice so torej ob večerih nosile pijačo k mizi in mi smo pili in jih ocenjevali. Bile so popolne. Celo Andreja jim je dajala najvišje ocene. Martiniji in Cinzani, ki so jih točile pa so bili sploh nekaj posebnega. In angleški gin. Prvič sem bil še fin in sem naročil češkega. Nikoli več nisem ponovil te napake. In tako so natakarice polnile kozarce, mi smo jih praznili, dokler ni ena od njih dobila obiska. Po tem, kako se je obnašala, bi si upal staviti, da je bil to njen fant.
"Samo poglej jo. Ona lepa? Kaj pa njene povešene prsi?", je nekdo rekel.
Druga je naenkrat imela krive noge. Spet smo se režali. In ko je še tretja dobila obisk, smo sklenili, da sem ne pridemo več. Naslednji dan smo bili spet prvi gostje. In tudi zadnji. Bile so še lepše, kot prejšnji večer in pijača še boljša.
Odpeljali smo se na turistični izlet v Prago. Vsaj tako sem sprva verjel. Napolnil sem ogromno potovalko, ki sem jo bil prisiljen kupiti, če sem hotel odnesti s sabo vso tisto robo, ki je nisem nameraval kupiti. Igrače za nečaka in nečakinjo, Beherovka zame, robčki, sir in še nekaj malenkosti so napolnile potovalko prej, kot bi si želel.
Mladi par se je po uspešnih nakupih spet srečal na dogovorjenem mestu, vsak z dvema prenapolnjenima potovalkama. Včasih si človek prav zaželi še kakšno roko. Vsa ponosna sta kazala plen drug drugemu. Verjetno sta na novo opremljala hišo.
"Poglej, kaj sem kupil", se je pohvalil potem, ko mu je ostala samo še ena škatla. Zmagoslavno je dvignil set kozarcev.
"Kaj si nor?", se je zadrla. "Takšne kozarce že imava!".
"Pa kaj. Jih bova dala tvoji teti. Saj veš, da je nora na takšne stvari."

Avstrija

Nekoč, v osemdesetih, ko se je začelo obdobje stabilizacije, smo v Avstriji kupovali riž, olje, kavo, pa še kaj. Saj je pri nas bilo menda dovolj olja, samo steklenic ni bilo. Še vedno smo živeli razkošno glede na celoten Vzhodni blok. Avstrija in še bolj Nemčija sta bili takrat pojem za lagodno življenje. Seveda se je s časom pokazalo, da je kakor vse drugo, tudi to samo utvara.

Gruzija

Če je svet res razdeljen na šest nivojev, kot trdijo Budisti, potem je Gruzija vsaj na petem. Vsekakor najrevnejša država med vsemi, ki sem jih videl. V Indiji je brezdomcev mnogo več, vendar je tam podnebje prijaznejše. V Potiju je mnogo težje preživeti na cesti. Glede na to, da je Poti eno pomembnejših gruzijskih pristanišč, verjetno tudi ostali del države ni ravno bogat.
Takoj ob izhodu iz pristanišča se začnejo kioski, v katerih prodajajo pijačo. To so zapuščene kamp prikolice brez koles, s polomljenimi okni, ali brez njih. Na prodajnih mizah in policah je nekaj literskih steklenic, v katerih je nekakšna pijača, verjetno pivo ter nekaj plastenk Coca - Cole. Ponekod prodajajo tudi cigarete po kosih. V enem od kioskov sem videl tudi revije. Na oknih visi kakšnih dvajset, morda malo več, revij v meni neznani pisavi. V pristanišču je k meni pristopil moški srednjih let in me vprašal od kod sem. Rekel je, da je že bil v Sloveniji, pol leta je delal v luki Koper. Na koncu me je prosil, če mu lahko prinesem kakšne ameriške ali slovenska revije.
Malo dalje je bolnica, za katero tega ne bi nikoli rekel, če ne bi videl napisa. Odpadajoči omet, polomljena stekla, znotaj umazanija. Prej zapuščena hiša strahov.
Krenil sem kar po prvi ulici naravnost in kmalu prišel do konca asfalta. Končal se je v ogromni luknji, ki se je vlekla po celi širini ceste. Pa to ni bila kakšna zapuščena cesta. Po njej se je odvijal precej gost promet. Po travniku ob cesti so se prosto pasle krave in skoraj enako velike svinje. Stanovanjski bloki so bili brez ometa. Slišal sem, da marsikje nimajo niti elektrike. Kar je pri sedemdeset odstotni brezposelnosti v mestu tudi razumljivo.
Tu in v Mumbaiu sem se spraševal, kako nihče od teh ljudi ne pomisli, da bi enostavno odšel nekam na podeželje, kjer je morda lažje preživeti. Toda ljudje smo pač takšni, da raje prenašamo zobobol, namesto, da bi šli k zobozdravniku.
Člani posadke, ki so se vkrcali v Potiju so se vozili z letališča do Potija približno šest ur. Videli so ogromno neobdelane zemlje. Nekatere ceste v mestu so zelo podobne tistim v banatskih vaseh. Blatne, na obeh straneh jarek z majhnim potokom, žabe kvakajo vsevprek, le da tu namesto vrb rastejo palme.
Malo lepše postane mesto na drugi strani reke. Tam se začne park, v katerem se sprehaja mnogo ljudi. Zraven je ogromna cerkev, verjetno pravoslavna, vendar zagrajena. Ne vem, ali jo obnavljajo, ali je enostavno zaprta. Videl sem nekaj žensk, ki so se ustavile ob ograji in se prekrižale, notri pa kljub odprtim vratom ni šla nobena. Na drugi strani parka so tudi zgradbe nekoliko lepše. Poiskal sem tržnico, vendar tudi tam ni bilo veliko izbire. Kupil sem paradižnik ter nekaj sadja in se vrnil na ladjo. Na povratku sem nakupil še nekaj stvari v eni od trgovin. Prvič, ko sem bil v njej, je prodajalka še zapisovala prodane izdelke v zvezek, naslednjič pa sem že dobil blagajniški račun. Poti se modernizira.

Ukrajina

No in ob pol dvanajstih so prišli. Pa ne Rolling Stonesi. Ukrajinski Immigrations. Delo se je končalo ob petih popoldan. Toda oblasti si vedno vzamejo čas in dobro premislijo vsak naslednj korak. Pridejo, ko spiš. Ponovno ugotavljajo, ali ima vsak svoj obraz. Tisto ob prihodu pač ni dovolj. Enako je v Ukrajini, enako v Georgiji in prav tako v Rusiji. Le, da v Rusiji pridejo po plen bolj organizirano. V Ukrajini pridejo posamezniki kar na lastno pest na ladjo in hočejo imeti pivo ali cigarete. Preštevajo delavce na palubi in, ko se njihovo število ne ujema, se gredo pogajati s čifom, ali kapitanom. Ko so zadovoljni s tistim, kar dobijo, se število spet ujema. Nekateri se prodajo že za eno pivo in fanto.

še sedaj ne vem, ali se bojijo, da bi kdo od njihovih zapustil državo, ali da bi kdo izmed nas ostal tam. število ljudi na obeh tečajih pač mora biti uravoteženo, da svet ne pade s tečajev. In za to skrbijo ukrajinski cariniki.

Ko človek doseže najnižjo točko, lahko, da postane carinik v Mariupolu. Najprej so se odločili, da bodo prišli po morju, ker je bilo na obali preveč blata. Pripravili smo skalo na desni strani. Bilo jih je deset. Ko so se s čolnom približali ladji, so ugotovili, da jih od plena loči pol nepremostljivega metra. Tako visoko pa že ne bodo dvigali nog. Toliko je bil namreč čoln nižji od naše skale. Vrnili so se na obalo. Mi smo pripravili drugo skalo in jo spustili na obalo, da bodo lahko prišli po kopnem. Toda ne. Vrnili so se z drugim čolnom, pol metra višjim od prvega. Z lahkoto so naskočili in za nekaj ur zavzeli našo ladjo. Pregledovali so naše kabine kot sestradani volkovi, ki samo čakajo, da bodo našli kakšno kost. Prevračali so koše za smeti, teptali po obleki mehanika, ki se je moral sleči, celo obliž je moral odstraniti z rane. Kdo ve, kaj vse lahko človek skrije pod takšen obliž. Plen je bil izjemen. Četrt kile pornografskih revij, en Martini bianco, ki je bil slučajno moj, kakšnih 200 neprijavljenih dolarjev in en pornografski CD. Poleg tega so ukradli še nekaj cigaret. Lov je bil uspešen. Izsiljevanje se je lahko začelo. Izklicna cena je bila 1500 USD, končna 1000. 1:0 za Ukrajino.

Poznajo mnogo načinov, kako ne zaslužiti. V Odesi sem hotel zamenjati dolarje za grivne. Stopil sem v banko in vprašal, če menjavajo. Uslužbenka je samo odkimala z glavo in rekla: "Cc!"
V Mariupolu sem stopil v menjalnico ob 17:30, delovni čas je bil do 18:00. Ko sem hotel menjati denar, sem dobil odgovor: "že kloo oo oo uu zzz!," v izborni cirilici. Uslužbenka je pokazala izredno razumevanje in tudi, da bi mi zelo rada pomagala, če bi le lahko.

Rusija

Novorossiysk je pravo sovjetsko mesto. O tem pričajo Ulica Sovjetov, Ulica miru, Prospekt Lenina, Ulica heroja tega in tega, mednarodni pridih mu daje ulic Engeljsa, verjetno je kje tudi Marxova ulica, samo da je jaz nisem našel. Po mestu je posejano veliko spomenikov herojev vojne in herojev socializma. Kakor, da je vsak, ki je imel pet minut časa, naredil kakšen spomenik. Znani in neznani mornarji ter feministke mečejo bombe na sovražnika, motorni čolni heroji vojne, rjavijo na visokih podstavkih, Lenin se nevarno ziblje in nekaj kaže z roko, češ:

"Kam pa greste? Nismo še vsega spili!"
Brežnjev se s suknjičem preko ramena odpravlja na piknik in ga revolucija nič ne briga. Samo Stalina ni. Kakor da se tega, nekoč največjega sina revolucije sramujejo. Vendar njegov duh ni umrl. Ljudje še vedno živijo v strahu, kot nekoč. Ne smejijo se. Vsaj v javnosti ne. Nekateri sicer kažejo zobe, vendar je to bolj reklama za zlato. Glede na to, koliko ljudi hodi v uniformah in koliko policajev in ovaduhov se potika okoli v civilnih oblekah, se tu ni dosti spremenilo. Vsake toliko časa pridejo na ladjo pograničniki in pograničnice in preverjajo, koliko Rusov je prisotnih, koliko odsotnih, ali pa koga iščejo .
Z Matejem sva se sprehajala po Novorossiysku in fotografirala, kar nama je pač prišlo pred fotoaparat. Nekaj posnetkov sem hotel narediti tudi na tržnici. Kjer je veliko ljudi, je ponavadi bolj zanimivo. K nama je pristopil moški srednjih let in mi pokazal izkaznico. Policaj. Peljal naju je kakšnih deset metrov vstran, kjer naju je obkrožilo še kakšnih pet ali šest podobnih tipov v civilu. Policijska postaja na tržnici. Bravo. O tem bi veljalo razmisliti tudi pri nas. Spraševali so naju, zakaj fotografirava, ali nisva vedela, da je prepovedano, ali ono, ali tisto,.. Nisem razumel besed, vendar sem vedel, kaj hočejo. Policijski jezik je povsod enak. Na koncu nama je le eden izmed njih lepo mirno razložil, da je tržnica strateški objekt, ker se zbira veliko ljudi in na takih mestih je fotografiranje prepovedano.

Tudi v gostilnah se je zdelo, kakor da je smeh prepovedan, ali vsaj nezaželjen. Za točajke je bil to popolnoma tuj jezik. Malo Rusov govori kakšen tuji jezik. Zato se mi je zdelo toliko več vredno, ko se mi je starejša branjevka, pri kateri sem kupil pomaranče, zahvalila v angleščini in se pri tem celo nasmehnila. Takšen nasmeh je tukaj zlata vreden. Včasih tudi štirindvajset karatnega.
Ko sem šel v mesto, sem zgrešil eno, dve, morda tri ulice in se znašel v predmestju.To je bilo pravo delavsko predmestje. Ob železniški progi so bili veliki proizvodni obrati, le eno ulico višje pa so se brez vsakršnega reda prepletale manjše delavnice z nizkimi delavskimi hišami. Ali pa je bil red. Vendar ne takš en, ki bi nekoga posebej veselil. Hiše so bile dograjevane, kakor je kdo pač zbral malo denarja in kjer je našel vsaj malo prostora. Tudi psi so bili tu povsem drugačni. Besno so lajali na mimoidoče, čeprav so jih dobro poznali. Bili so popolnoma drugačni od mestnih psov. Ti te niso pogledali, še povohali ne. In skoraj nikoli poscali, saj so bili lepo vzgojeni.

Na železniški postaji je bilo veliko zapuščenih vagonov in pred dvema so sedeli štirje ljudje, dva moška, dve ženski. Izgledalo je, da imajo piknik, samo brez ražnja. Dva sta čitala časopis. Ko sem prečkal progo, sem na drugi strani videl obešeno perilo. živijo v vagonih. V socializmu je bilo sramotno biti reven. Kapitalizem pa je tudi v tem mnogo liberalnejši.

Italija

Od Italije sem videl predvsem Benetke, Trst in Gorico. Prav tako, kot pozneje v Parizu, sem občudoval stare zgradbe, notranjost cerkva, muzejev in tudi lokalov pa me ni zanimala in me še vedno ne.

Pariz

Ne vem, kaj bi rekel o Parizu. Veliko, zelo lepo mesto, ogromno stvari lahko vidiš, muzejev, oper, gledališč.

Vsekakor mi je najbolj ostal v spominu Montmartre, mostovi na Seini,

Madžarska

Na Madžarskem sem se ustavil samo v Budimpešti. Lepo mesto. Seveda preveliko zame. Že Ljubljana in Maribor sta mi prevelika, pa sta skupaj komaj za četrtino Budimpešte. Tam sem bil sredi poletja, ko je ob Donavi največ prireditev.

Koncerti na otoku, množica ljudi se sprehaja. Podnevi je bilo prevroče, ponoči je bila prava delovna temperatura. Omega so izgleda tam še vedno najbolj priljubljena skupina.