Prva stvar, ki sem jo opazil v Singapuru, je bila vlaga. Zložili smo prtljago v kombi, ki nas je že čakal in se odpeljali proti hotelu. Šortiju je bilo še vedno slabo, zato je odprl okno. V letalu mu tega niso dovolili. Nekako je zdržal do hotela, ne da bi okno uporabil.
Še zdaj ne vem, zakaj nosačem v hotelih rečejo boy. Po njegovi velikosti in širini bi rekel, da to nikoli ni bil. Vprašal nas je, ali nam znosi prtljago. Zahvalili smo se in jo znosili sami. V takih hotelih brez napitnine ne gre. In če smo jo do sem nosili sami, jo bomo še petnajst metrov.
Pri večerji me je seveda najbolj zanimalo sadje. Rakce in ribe sem z veseljem prepustil drugim.

Zjutraj sem si šel ogledat Singapur. Ogromni nebotičniki, čiste ulice, smrdljiva tržnica. To so bile prve stvari, ki sem jih opazil. In to, da sem pri prečkanju ceste vedno pogledal najprej v napačno smer, ali bo pripeljal kakšen avto. Ali pa tu avtomobili vozijo po napačni strani? Verjetno bo to.
Vrnil sem se že čez eno uro, kar se je pokazalo kot dobro. Dogovorjeni smo bili, da se dobimo ob enajstih, pa smo šli že ob desetih. Tako sem zamudil priložnost, da spoznam še kakšno vrsto buč, ki bi bila za kosilo.
Malo mi je bilo žal, ker si nisem mogel ogledati mesta. Vendar se je priložnost za to ponudila že čez dva meseca. Ne ravno takšna, kot sem si želel. Pa vseeno.
Z zlomljeno nogo sem se sprehajal po China Town in užival v novem okolju. Izkrcal sem se šestnajstega decembra, letalo pa sem imel naslednji dan. Večina mornarjev si želi domov po najkrajši in najhitrejši poti, jaz pa bi z veseljem ostal še kakšen dan. Ko pa je toliko stvari, ki jih še nisem videl.
Gospodična iz nekega masažnega salona me je povabila na masažo, vendar sem tisti trenutek najbolj potreboval zdravnika. Kako bi se prilegla prava masaža po tisti na Krasu.

Bil je to nekakšen center, poln majhnih lokalov. Največ jih je bilo z mobilno telefonijo. Vsi so prodajali po najnižjih in odkupovali po najvišjih cenah. Masažnih centrov je bilo veliko, prav tako lokalov s tehniko in hrano. Skozi je šlo veliko ljudi, vendar se jih je malo ustavljalo po nakupih. Vsepovsod v takih centrih, ali je to pri nas, v Hollywoodu, v Singapuru, ali kje drugje sem se spraševal, kako ti ljudje preživijo. Agent s katerim sem se pripeljal v luko, Malajec po rodu, mi je med čakanjem na drugega agenta rekel, da je zadovoljen tukaj. Zasluži dovolj, delo mu je všeč. V China Townu sem videl, da vsem ne gre tako dobro. Kako živi starec, ki ves zgrbljen zlaga nekakšne kartone in za to dobi morda kakšen dolar, ali pa ne?
Mesto je bilo okrašeno, vse je bilo v znamenju Božiča. Namesto snega vročina. Božiček ima tu verjetno drugačno vprego, kot v naših krajih. Dedek Mraz pa menda sploh ne pride.

To je bilo edino mesto do sedaj, kjer nisem videl niti enega berača. Kolikor sem slišal o režimu, se ne bi čudil, če so jih postrelili.
Na letališču je nekakšen mešani oktet pel božične pesmi. Nekomu, ki je navajen na sneg in mraz si je težko predstavljati Božič v takšni vročini. Ampak starček se tudi tukaj ne da.
Predal sem prtljago, si kupil dve veliki čokoladi z lešniki, šesti del Harry Potterja in se poslovil od Singapura. Novo leto, ki bi ga z veseljem zamudil kjerkoli, bom dočakal doma. Kjerkoli že to bo.

Indija

V Mumbaiu sem iskal trgovino, kjer sem nakupoval prejšnji dan. Preiskal sem že vso četrt, toda trgovine nikjer. Da bi našel vsaj železniško postajo. Tudi železniške postaje, katere položaj sem si dobro zapomnil, ni bilo nikjer. Tako sem se gibal v krogih, saj sem se kar nekajkrat znašel na istem mestu. Mimogede sem lahko opazoval čudovito urejenost prometa v Mumbaiu. Bila je šestpasovnica in na križišču se je dolgočasilo sedem policistov. Na vsaki strani ter na sredini sta sedela po dva, kot pojačanje pa se je ob cesti sprehajal še en. Kljub temu so pešci cel čas prečkali križišče in avtomobili vozili tudi, ko je bila za njih prižgana rdeča luč. Vsem se je mudilo. Le policisti so vse to mirno gledali. Samo enkrat sem videl njihovo posredovanje, ko je neki nevednež čakal zeleno luč, medtem ko so ostali prečkali cesto pri rdeči. Zažvižgal mu je, češ "Kaj za vraga pa čakaš? Da te nesemo prek?"

Med iskanjem se je že zmračilo, ko se mi je začel približevati nekakšen ptič
"Golob?", je bila moja prva misel. Preveliko. Kokoš? Krave so tukaj običajna stvar. Toda kokoši? šele, ko se mi je dovolj približalo, sem v temi razločil plastično vrečko. Da bi se premikala sama, je bilo celo za Indijo, deželo fakirjev, preveč. Ko sem zagledal podgano, kako v gobčku drži en ročaj, sem si oddahnil. Vse je postalo spet normalno. Tudi ona je zagledala mene. Spustila je vrečko in se skrila v bližnji grm. Nobene panike. Mirno je čakala, da odidem. Vedela, je, da njej in njenemu plenu ne predstavljam nevarnosti.

Delavci, ki so prišli na ladjo, so vsakomur rekli frend, če so kaj hoteli od njega. Najprej je prišel k meni en, me vprašal od kod smo, za njih je vse bila Raša, se predstavil, rokovala sva se, nato je prišel drugi, za njim tretji, rokovali smo se, nato se je začelo:" Soap, pepsi, ti sart?" Pri ti sart sem odšel. Do takrat Pepsija še videl nisem na ladji.

Ogromno ljudi preživi svoje življenje kar na cesti. Zvečer si prodajalci spravijo blago v plahte, si poiščejo primerno mesto za spanje in počakajo jutro. Nato prodajajo dalje.
Med vračanjem na ladjo, sta iz teme pritekla dva sestradana psa, skupaj deset kil brez kosti, in začela režati proti meni. Proti njima se je hrabro postavila starka, katero bi tudi ta dva psa z lahkoto odnesla, in ju pregnala. Moral sem ji dati nekaj rupij. Navsezadnje mi je rešila življenje.
Mlada mamica si je na vogalu hiše naredila iz dveh odej nekakšno stanovanje. Celo majhno sobico za hčerkico je uredila. V rokah je držala vrč in zbirala deževnico, ki je tekla iz žleba in si z njo oprala lase.
"My friend, okay?", je vprašal mlad Indijec, ko sem na ladji pometal.
"Okay", sem potrdil. Dvignil je palec in se glasno zasmejal. Verjetno mu je bilo čudno že to, da nekdo sploh pometa, če pa to dela ob osmih zjutraj, je celo nevarno. Freud, Ojdipov kompleks,..., takšne stvari pač.

Nasploh so bili Indijci pravi psihoanalitiki.
"Are you married? No? Why? Strange! No girlfriend?", je nejeverno zmigal z glavo. "No religion?"
Lahko si mu neprestano ponavljal, da nimaš pornografskih filmov ali Coca - Cole.
"No sex CD? I give you money."
Nekateri so imeli tudi poseben način rokovanja. Z desno roko so se rokovali s tabo, medtem, ko so si z levo vrtali po nosu.
Ljudje na ulici delajo različne stvari, da bi preživeli. Srečal sem dva mlada fanta, ki sta prišla s severa iz mesta Bhopal in v Mumbaiu čistila čevlje mimoidočim ter bila priložnostno še turistična vodiča.
"Shoe shine?", me je vprašal višji od njiju.
Pogledal sem svoje zamazane, strgane copate in se zasmejal.
"Imam tudi belo kremo.", se ni dal zmesti.

Spet nekdo drug mi je na vsak način hotel biti turistični vodič. Povedal sem mu, da se znam v velemestu izgubiti tudi brez vodiča.
"From where are you? Russia?"
"Slovenia."
"Russian ship?", je vprašal, ko sem mu povedal, da sem mornar.
"Slovenian."
"Russian crew?"
"Slovenian."
Po še dveh "Russia" sem se mu zahvalil in šel svojo pot.

Rdeče morje

Edini, del Afrike, ki sem ga videl, je bila obala Sueškega prekopa. Na azijski strani se večinoma vleče puščava, tu in tam je kakšna palma ali grm. Na obeh straneh je ogromno vojaških stražarnic. In v vsaki puškomitraljez. Izkušnje iz vojne z Izraelom pač. Od vsega mi je najbolj ugajalo kopališče v Ismailiji in tudi samo mesto, kolikor sem ga lahko videl z ladje. Z veseljem bi se šel tja kopat.

Preden smo zapluli v Rdeče Morje, smo se pripravili za obrambo pred pirati. Pripravili smo cevi, da jih zalijemo z vodo, če se nam približajo.

Ne vem pa, če je kdo dopovedal piratom, da so tudi oni lahko oboroženi samo s cevmi za vodo. Napadajo, ko krmarji še nimajo opravljenih 95 nadur, kolikor so jih po pogodbi dolžni narediti, ne da bi za to dobili dodatno plačilo. Ko obvezo izpolnijo, gredo pirati svojo pot.

V Port Saidu so nam pripeljali hrano, pijačo in cigarete. Dva mlada Egipčana sta skočila iz čolna, zagrabila paketa s cigareti in stekla proti poveljniškemu mostu. Bila je tema pa ju ni motilo. Nič ni moglo ogroziti njunega poslanstva. Čez kakšne četrt ure sta se vračala skupaj s svojim šefom. Delil jima je cigarete, ki so jih dobili od kapitana.

Pred vstopom v kanal in tudi v kanalu pride na ladjo pilot, ki daje navodila za plovbo. Tako se nam je približeval čoln s pilotom. Na razdalji kakšnih dvesto metrov je moški na čolnu začel nekaj kričati. Najprej ga nisem razumel. Potem sem le razumel, da naj pokličemo kapitana, da mu bo dal cigarete.
Tudi pri naslednjem čolnu je bilo podobno. In naslednjem in naslednjem začuda tudi.

Ob vsakem prehodu Sueza se na ladjo vkrcajo egiptovski električarji. Karkoli to pri njih pomeni. Skrbeli naj bi za reflektor, ki mora biti vključen, ko plujemo skozi prekop. Seveda za reflektor poskrbimo sami, ker bi uporabo njihovega podjetje še dodatno plačalo. Nato ure in ure posedajo v salonu in vsakomur, ki gre po hodniku težijo s svojo robo. Edino, kar jih povezuje z elektriko ta dan, je gledanje televizije.

Savdska Arabija

V Savdski Arabiji dela veliko tujcev, vendar morajo vsi biti muslimani. Brezvercev ne sprejemajo za sužnje. Največ je Indijcev in Pakistancev. Zaslužijo minimalno. Za njih je še vedno dovolj, da pošljejo denar tudi svojim družinam. Živijo v kampih iz katerih ne morejo prosto odhajati.
Duško je prosil enega izmed delavcev, da mu prinese mleko. Tudi mene je vprašal, če ga bom imel. Seveda bi ga imel. Pet litrov, morda več. Kolikor ga pač lahko dam v hladilnik. Po dveh dneh je delavec prinesel dvakrat pol litra mleka. Pa še za to ga je vojak pri vhodu v pristanišče zasliševal, kaj bo s toliko mleka.
V Jeddi je Matej kupoval računalnik, zato sem šel z njim. Prodajalec v trgovini je bil zelo prijazen in tudi podjeten. Najprej je Matej povedal, kaj želi, nato je trgovec povedal, kaj lahko nudi. Ko je bilo to usklajeno, so se začela pogajanja za ceno. Matej še ni bil popolnoma prepričan, ali je to to, zato sva šla pogledat še drugam. Če najdeva kje enak računalnik ceneje, je rekel prodajalec, mu ga bo prodal po taki ceni.
Začele so se molitve, zato je bilo veliko trgovin ta čas zaprtih. Bil je mesec ramadan. Z minareta se je slišal glas hodže in množica ljudi se je obrnjena k njemu, klanjala in molila. Midva pa sva ta čas izkoristila za sladoled, o katerem smo lahko na ladji samo sanjali. Splačalo se je dati trinajst dolarjev za taksi.
V mestu je veliko beračev, bolje beračic. V glavnem so zavite v črne obleke, tako, da se jim vidijo samo oči. Zadovoljne so že z enim rialom. Zato pa pridejo večkrat. Zamudila sva tudi enkratno priložnost, da kupiva vsak pol kile Rolexov po sedem dolarjev. Najbolj smešno pa je bilo, da se je to dogajalo skoraj pod ogromnim napisom Rolex, ki je bil pritrjen na sosedni stavbi.
Medtem so se trgovine ponovno odprle. Ker nisva našla nič primernejšega, sva se vrnila v prvo trgovino z računalniki. Prodajalec je rekel, da bo računalnik v pol ure tukaj, vendar je zaradi ponovnih molitev trajalo malo dlje.
Po besedah enega od agentov v mestu vsak petek popoldan javno kaznujejo prestopnike. Menda sekajo tudi roke. Morda nas je hotel le prestrašiti. Toda glede na to, kaj sem videl in kaj vse je prepovedano imeti na ladji, se temu ne bi čudil.
Na ladijski most sem šel fotografirati. Srečal sem žifa, ki je bil ves prestrašen, ko je zagledal fotoaparat.
"Ive, nemoj molim te fotografisati. Ovi su takvi smradovi, kakve još nisam video", je začel svoj dramski nastop.
Razumel sem in rekel, da ne bom fotografiral, vendar je on kar nadaljeval svoj recital.
"Prošle godine je jedan od foremana, bio je Pakistanac, hteo da fotografiše tovar i zamolio me, da pazim, da neko ne naiđe, jer mu ne gine zatvor, a uz to če ga i streljati i nakon toga vješati, a najviše se boji batina posle svega toga i zato... " in tako dalje in dalje.
Dobro, malo sem res dodal.

Kuvajt

O kuvajtu res nimam dosti za povedati. Prah, močno sonce, pristaniška stavba, žerjavi, ... V tistih nekaj urah na ladji res ni bilo veliko za videti.