Problemi so se začeli na muenchenskem letališču. Let za Toronto je bil večkrat prestavljen, saj je imelo letalo okvaro. Vsake toliko časa so nas na letališču poklicali in dobili smo nekaj denarja za hrano. Naposled smo se le vkrcali v letalo. Letalo je začelo pospeševati in ko bi se moralo dvigniti, je pilot sporočil, da je napaka na letalu prevelika in vrnili smo se na terminal, od koder smo startali. Še eno noč sem preživel v hotelu Kempinski. Zares smo poleteli zgodaj zjutraj. V letalu je bilo veliko Slovencev, ki so šli na obisk k svojim sorodnikom v Winnipegu in okolici. Ti so se v Kanado preselili pred drugo svetovno vojno.
V Torontu je bil še en manjši zaplet, saj sem zamudil let za Winnipeg, zato sem potoval z naslednjim letalom, kjer pa je bil prostor samo v prvem razredu. To je pomenilo, malo udobnejše sedeže in časopis, ki pa me ni zanimal.

V Kanadi so se mi ljudje zdeli bolj odprti, pri Američanih je bila predvsem navada, da so ogovorili tujca. Seveda sem bil tam prekratek čas, da bi to lahko z gotovostjo trdil. Dobil sem pač tak občutek.
V Winnipegu sem preživel nekaj dni, ne spomnim se točno koliko, v Ivy hostelu. Zvečer smo v hostelu gledali nekega domačega humorista. Stanovalec, Kanadčan, me je vprašal, če se mi zdi duhovit. Sam se mu je glasno režal. Prejšnji dan je razlagal, kako je nekje v kanadski divjini sedel in bral knjigo. Opazil je, da gre proti njemu medved.
"In kaj si naredil?" je vprašal eden izmed prisotnih gostov hotela. "Iš, iš," je pokazal z roko, kako je zamahnil proti medvedu. Seveda je medved pobegnil, on pa je bral dalje. Z velikim veseljem sem mu odvrnil, da se mi niti malo ne zdi duhovit. Dejstvo pa je bilo, da humorista nisem prav dosti razumel.
Po dveh ali treh dneh sem z vlakom odpotoval v Churchill, mesto nekje daleč na severu, okrog 1300 km od Winnipega. Vožnja je trajala kakšnih 32 ur. Na vlaku sem spoznal moža in žen iz sosednjega Saskatchewana. On je bil sin Nemca, ona angleško govoreča domačinka.
Ko smo se tako pogovarjali, sem se naučil, da se v Nemščini reče "Ich sprehe nur eni bishen Deutch" in ne "Ich spreche Deutsch schrecklich."
Mogoče bi znal bolje nemško, saj sem se jezika učil osem let, vendar me je profesoa v srednji šoli prepričal, da nima smisla. Res se nisva marala.
Nekje na polovici poti sta izstopila, pozabil sem že iz katerega mesta sta bila.

Celo pot, celo podnevi, se mi je zdelo, da sonce zahaja. Bilo je ogromno vode, in ko se je približeval mrak, se je voda stapljala z nebom, tako da nisi mogel zanesljivo reči, kje je konec enega in začetek drugega. Drevesa ob progi in kolikor se je videlo v notranjost pokrajine so bila drobna nagnjena zaradi vetra, v glavnem so bile smreke. Ob progi ni bilo videti mnogo naselij, v glavnem je izgledalo, da tu živijo predvsem Indijanci. Vožnja je trajala približno šestintrideset ur, saj je vlak zaradi močvirnega terena vozil počasi.
Churchill je majhno mesto nekje na severu, vsaj tako se mi je takrat zdelo, Kanade. Pozneje sem ugotovil, da je do resničnega severa država, še vsaj tako dolga pot, kot je bila pot iz Winnipega.
Tja sem prišel nekje pred koncem julija. Prejšnji dan je bila temperatura dve stopinji Celzija, ta dan je bila petindvajset, kar mi je bilo všeč. Seveda je bilo to všeč tudi komarjem, ki jih je bilo samo v tem kraju več, kot je Slovencev po celem svetu.
Prvi dan sem hodil samo v bližini majhnega hotela, kjer sem našel prenočišče, tako sem zamudil ples beliga kitov, ki so včasih priplavali čisto do pristaniščnega pomola. Naslednji dan sem šel malo dlje. Videl sem lahko ledene gora, ki so plavale kakšen kilometer in več od obale.
Domačin, Indijanec me je opozoril, da naj se raje ne sprehajam predaleč od obale, ker so na teh gorah lahko severni medvedi, ki se včasih približajo mestu. Rekel je, da pozna nekoga, ki je preživel srečanje z medvedom in da ne zgleda preveč lepo. Zaposlen je bil v tovarni, ki je strojila kože medvedov in drugih živali. Enkrat tedensko so jih z ladjo odpeljali v Grčijo.
Po dveh dneh sem se z vlakom vrnil na jug. Izstopil sem v kraju Powerview Dam. Ne spomnim se več podrobnosti, ampak znašel sem se blizu igrišča, kjer je krajevna mladina, fantje in punce, igrala baseball. Imeli so tudi trenerja. Tam sem dobil prevoz do gostilne, kjer sem tudi prenočil. Ko smo pili pivo in se pogovarjali, me je natakar vprašal, katero pivo imam najraje.
"Heineken."
"Eh, to vsak reče," je odvrnil. Nekaj časa sem se še sprehajal po kraju in fotografiral sončni zahod na reki. Naslednji dan sem odpotoval v Lac du Bonnet.
Potdrobnosti, kako je izgledala avtobusna postaja, na kateri sem izstopil, se ne spominjam več. Dobro se spomnim nekaj upokojencev, ki so sedeli pred banko in ugibali ali bo danes pokojnina ali ne. Izkazalo se je, da si prišli en dan prezgodaj. Povedal sem, da sem iz Slovenije. Ker niso imeli pojma, kje je to, sem razložil, da jeto zraven Italije.

"Jaz pa sem mislil, da je tam samo morje," je rekel eden izmed njih.
Nekdo je poznal družino, ki je izdajala prenočišča in tako me je s poltovornjakom peljal do Cinq-Marsovih. S podobnim vozilom sem se peljal že v Powerview Dam. Zgleda so bili takšni mali tovornjaki običajno prevozno sredstvo v Kanadi.
Cinq-Marsovi, Brian in Karen, sta živela v leseni hiši ob reki Winnipeg. Hiše ob reki so dajale podobo tistih ob reki Mississippi, ki smo jih lahko videli v filmu o Tom Sawerju.
Kar nekaj časa sem stal na obali in razmišljal ali bi skočil v vodo, saj se mi je zdelo, da ob robu plavajo nekakšne pijavke.
Čez nekaj dni se je pri njih zbrala cela družina, hčerki , Brianov brat in oče. Imeli so otvoritev koče, ki jo je postavil Brianov oče, ki je bil nekoč trapper. To je bil pomemben družinski dogodek, saj so se po dolgem času vsi srečali.
Imeli so majhen motorni čoln, s katerim smo divjali po reki. Reka Winnipeg je verjetno širša, kot vse slovenske reke, in res sem užival, ko so me s čolnom vlekli po reki.
V Lac du Bonnetu sem videl tudi auroro borealis. Ni bila tako lepih barv, kot jih doživiš na Noveškem ali kje bolj severno, vendar se je lepo videlo, kako se črte rišejo po zraku.
Čez nekaj dni, zdi se mi, da je bila nedelja, smo šli na garažno razprodajo, ki jo je prirejal eden od krajanov. Žena mu je umrla, zato se je nameraval preseliti v Winnipeg. Prodajali so vse od polpraznih sprayev do vetrobranskega stekla avtomobila, ki so ga nehali izdelovati pred nekaj desetletji.
Pri Cinq-Marsovih sem preživel dva čudovita tedna, malo sem se sprehajal po okolici, malo kopal, se s kolesom peljal do nekdanje elektrarne ali nekaj podobnega, kjer so kanadski piloti v drugi svetovni vojni trenirali bombardiranje ciljev.
Po kakšnih dveh tednih sem se z Brianom, mjegovo hčerko in njenim fantom odpeljal v Winnipeg. Ob poti smo se ustavili ob Winnipeškem jezeru, kjer smo se celi dopoldan kopali. Popoldan smo se odpravili dalje. Brianova hčerka je študirala v Winnipegu, njen fant pa je bil kuhar v nekem restoranu. Ko smo se pripeljali do njunega stanovanja, smo se poslovili.