Narava človeka je, da se rodi, živi in umre.
Vendar to ni naša narava.

Srečaš človeka in pomisliš, drugačen je. Morda te prepriča njegov izgled ali barva njegovega glasu, morda kretnja ali določena beseda, ki najde pot do tvojega srca. Morda se boš z njim ali njo lahko pogovarjal o stvareh, o katerih se z drugimi ne moreš, morda celo našel somišljenika. Hitro spoznaš, da tudi ta ni tak, kakršnega iščeš že zelo dolgo. Lahko je širok, ko gre za stvari izven njegovega kroga, ko gre za lastne interese, postane malenkosten, kakor večina; človek z vsakdanjimi problemi, kako plačati položnice, kako nahraniti otroke, ali ogoljufati davčno, kako še dalje prenašati partnerja, do katerega že dolgo ne čuti tistega, kar je čutil nekoč. Iščeš nekaj, kar ne obstaja ali zelo redko. Nekoga s komer bi si delil izkušnje, modrost, ki bi ti pomagal premagati lastne omejitve in neumnost, s katero se sam ne znaš spopasti. Od drugih pričakuješ preveč, sam še nisi zrel za napredovanje. Iskanje preložiš na drugi čas. In zdi se, kot da nekaj v tebi odmre. Toda v resnici samo spi in čaka na pravi trenutek in prave odgovore.
Za nekatere pravijo, da spreminjajo prihodnost, za nekatere celo, da so spremenili zgodovino. V resnici vsi delamo samo tisto, kar znamo in ne spreminjamo ničesar. Razen sebe. Počasi, hitro, kakor kdo. Vse se moramo naučiti sami. Nobene lekcije ne moremo preskočiti, nič izpustiti.
20. stoletje je čas, ko so tudi ženske padle v past, iz katere se večina moških ni znala izvleči. Začele so se boriti za demokracijo, za enakopravnost z moškimi. Začele so reševati svet. Vendar ne morejo biti enakopravne z moškimi, prav tako kot moški ne moremo biti enakopravni z ženskami. Različni smo. Postale so družbeno angažirane, reševale so probleme, ki jih ni sposoben rešiti nihče, ne moški ne ženske. In sedaj se govori o ženskih kvotah v politiki in še kje. Demokracija je na pohodu.
Politiki, feministke, zeleni, klošarji, novodobni križarji, kleriki za lepimi besedami in prijaznimi nasmeški samo ustvarjajo svet v skladu z lastnimi željami in prepričanji. Ljudje smo živa bitja, posamezniki, ki živimo skupaj z drugimi, ne nekakšna družbena bitja, kot nas prikazujejo filozofi in sociologi. Vsak ima svojo nalogo, svoj cilj. Le, da prevečkrat nanj pozabimo.
Srečal sem veliko ljudi. Nikogar, ki bi mu zavidal na čemerkoli. V Indiji, Siriji, Gruziji, Ukrajini, Rusiji, Kanadi, ZDA, Dubaiu, Mehiki,...
Sam ne razmišljam o ljudeh, kot o pripadnikih naroda. Ne verjamem, da so Škoti bolj škrti od drugih, da smo Slovenci bolj zavistni kot Američani,... Ne verjamem, da se rodimo zato, da bi bili člani kakšne stranke ali sekte, ko odrastemo.

Videl pa sem, da nekatere stvari ljudem v nekem mestu, morda državi enostavno preidejo v navado. Z Ukrajinci in Rusi je težko navezati stik. Kogarkoli kaj vprašaš, ne zna ali noče govoriti angleško, kar se meni vseeno zdi nekakšen univerzalen jezik. To na kakšen način je postal to, kar je, pa res ni najlepša zgodba. Jaz ne znam rusko in vsakršen pogovor odpade.
Popolnoma drugače je v Siriji. Tam so ljudje odprti, pozdravljajo te, prijazni so, sprašujejo, od kod si. Vendar je tu, kakor tudi v Indiji vse Russia. Vsaj na začetku.
Največ prijateljev imam v Mumbaiu. Vsak, ki mi je hotel kaj prodati, mi je zaklical:
"Hey, friend!"
V Hollywoodu sem iskal knjige Lynn Andrews, takrat sem namreč veliko bral o šamanizmu. Prebral sem že vse od Carlosa Castanede in vse, kar se je od Lynn Andrews dalo dobiti pri nas. Vstopil sem v knjigarno z rabljenimi knjigami in začel iskati. Prodajalec me je vprašal, kaj iščem, povedal sem mu in rekel je, da bo to tukaj bolj težko, vendar je malo naprej še ena podobna knjigarna, morda bo tam več sreče. Izbral sem eno knjigo in dejal, da pridem nazaj, če v drugi knjigarni nič ne najdem.
Našel sem vse, kar sem iskal in še več. Ko sem se vračal po isti poti, me je prodajalec, ki je stal na pločniku, vprašal o uspehu. Povedal sem mu in ga hotel še nekaj vprašati, pa je že gledal nekam vstran. Nisem ga več zanimal. Dobil sem vtis, da je ta ameriška odprtost pač samo navada, morda celo poslovnost.
V Kanadi sem dobil popolnoma drugačen občutek. Stopil sem iz avtobusa in se napotil proti centru Lac De Bonija. Pred banko so sedeli starejši ljudje. Povabili so me, naj prisedem. Tako smo se pogovarjali, od kod sem, nekdo je v šali rekel, ko sem mu povedal, da je Slovenija blizu Italije, da je mislil, da tam sploh ni kopnega, da je samo morje. Povedali so nekaj o svojih problemih, čakali so na pokojnine, pa se je izkazalo, da so prišli en dan prezgodaj. Nič drugače, kot v Sloveniji. Iskal sem prenočišče in en izmed njih me je s poltovornjakom odpeljal do družine, kjer so oddajali ležišča. Na kanadskem podeželju je to bilo osnovno prevozno sredstvo.
Pri Cinq-Marsovih sem preživel nekaj nepozabnih dni, doživel pravo garažno prodajo, ko se je neki vaščan, ki mu je umrla žena, selil v Winnipeg, spoznal njihovo družino, ko je Brianov oče slavnostno odprl brunarico, ki jo je sam postavil, se s kolesom vozil po okoliških krajih, plaval v čudoviti reki, ki po velikosti prekaša vse slovenske reke skupaj in občudoval severni sij, ki se je počasi risal na nebu, kot da bi nekdo hotel na večerno nebo napisati sporočilo.
Podobno prijaznost sem doživel v Kranjski gori, kamor sem šel za prvomajske praznike. Iskal sem prenočišče in prišel v hotel Livada, za katerega se je iskazalo, da je zaprt, saj se pri njih sezona še ni začela, vendar mi je sin lastnika rekel, da lahko ostanem. Tu bom imel samo zajtrk, o ostalem pa se bova dogovorila z njegovim očetom, ki pride naslednji dan.
Naslednje jutro me je čakala miza obložena s hrano. Gobice, kisle kumarice, mleko, kava, kakav, več vrst salam, kruh, žemlje, jogurt,... Pozdravil sem se z lastnikom in malo sva se pogovarjala, povedal je, da je iz Prekmurja, o življenju tam, kako je kot otrok nabiral gobe, da bi preživel, ker drugega zaslužka pač ni bilo. Rekel sem mu, da naj več ne pripravlja toliko hrane, saj toliko različnih vrst zajtrkov ne pojem v celem mesecu. V resnici v celem letu. Vendar me je naslednji dan spet čakala obložena miza in še me je vprašal, ali mi naj pripravi ham-and-eggs, ocvre jajca, morda naredi hot-dog.
V hotel Borka, sem šel na lignje. Takrat sem še jedel meso. Še, ko sem naročal, se mi je zdelo nekaj narobe. Bil sem edini gost. Ko mi je lastnica prinesla hrano, je sedla k sosednji mizi in brala časopis. Verjetno, da se ne bi počutil tako osamljenega. Na koncu je še rekla:
"Da sam znala, da ne jedeš salatu, ne bi ti je ni donela."

Čudno, kako si zapomniš človeka, ki ga srečaš enkrat v življenju in ga verjetno ne boš nikdar več. še sedaj se spomnim Alenke Jensterle, učila je na srednji turistični šoli in izdajala prenočišča, njene prijaznosti, za kraj pa več nisem prepričan ali je Bohinjska Bistrica, ali Bohinjska Bela, vsekakor tista Bohinjska, ki je bližja jezeru. S prijateljem sva se s kolesi odpeljala tja na krajši dopust. Tam so bile tudi tri Mariborčanke in večkrat smo šli skupaj na izlet ali pizzo. Jasno, imele so avto, midva pa samo kolesi.
Z mornarji smo se na ladji v glavnem dobro razumeli. Prihajalo je do prepirov, vendar jih ni bilo veliko in nas je hitro spustilo. Bolj izkušeni mornarji so rekli, da so večkrat doživeli pretep. Težko je biti cel čas dobro razpoložen na tako malem prostoru, kjer dobivaš premalo hrane, in je tudi tista, ki jo dobiš, neužitna, ostaneš brez redkih prostih dni, ki ti po pogodbi pripadajo, ko ti prvi častnik krova reče stoka, ko ti kapitan pijanček reče, ko te dobi, da piješ alkohol, da ne odobrava tega početja, drugi kapitan ti pove, da Filipinci niso tako umazani in tudi boljši delavci da so:
"Ne glede strokovnosti. In tudi večkrat mu moraš ponoviti, kaj hočeš. Ampak na koncu vedno rečejo Yes, sir!"
Tiste redke proste trenutke smo pač preživljali sami ali s tistimi, s katerimi smo se počutili prijetno.
Najbolj vsiljivi ljudje so se mi zdeli Egipčani. Pri vstopu v sueški kanal pride električar in trije ali štirje trgovci. Tako se sami imenujejo. Zasedejo hodnik in se dolgočasijo ali gledajo televizijo. Ko pride kdo mimo mu poskušajo kaj prodati. Tako mi je eden izmed njih rekel nekaj takega kot:
"Halalalhala halalalah hraralal halal halal bazar."
Razumel sem edino besedo bazar. Ko sem mu rekel, da nisem zainteresiran, mi je še enkrat zrecitiral:
"Halalalhala halalalahhraralal halalhalal bazar."
Ko smo vpluli v kanal, so navalili s čolni z vseh strani. To je bilo huje, kot okupacija ukrajinskih carinikov. Komaj smo jih spravili iz hodnikov.
Najprej poskušajo kaj prodati. Prižigajoče se steklene piramide, ure za enkratno uporabo, zlate verižice. Z nekaterimi člani posadke se trgovci že prav dobro poznajo.
"Ajd ti u k*!", je rekel Mario, ko Franci ni kupil ure, o kateri sta se dolgo pogajala.
"Ajd ti u dva.", je sledil Francijev odgovor.
"Ajd ti u četiri!", je odvrnil Mario. In to sta ponovila še nekajkrat.
Nekateri mornarji kupujejo spominke kljub temu, da imajo doma že po tri komplete Nofretete v vseh velikostih, pa Keopsa v vseh barvah z vsemi njegovimi hišami in psički vred. še vedno se najde piramida z drugačnimi lučkami ali majica z unikatno napako.
In ko trgovci vidijo, da ne bo več kupčije, se v trenutku prelevijo v berače.
Kamorkoli prideš, se takoj zberejo ljudje, ki hočejo nekaj, kar jim ne pripada. V sueškem prekopu je za nami plul čoln več kot pol ure. Moški je stal na premcu in kričal na vse grlo, naj mu da kapitan cigarete za pilota. Navada je namreč, da pilot dobi cigarete, ko pride na ladjo. Zato včasih pride kateri samo pogledat ali enostavno pošlje delegacijo.
V Mumbaiu so na ladjo prišli vedno isti trije ljudje. Dva sta šla h kapitanu, tretji, edini v uniformi pa je spodaj čakal, da prva dva prideta s plenom, ki ga je potem odnesel v avto. Verjetno je dobil najmanjši delež.
V Mariupolu je kapitan ob petih zjutraj vprašal carinika ali želi imeti konjak ali viski.

"Konjak, konjak!", so se mu usta razlezla v nasmeh.
Samo ena carinica ni ničesar vzela. Bila je še premlada. Ali bo postala kot ostali ali pa si bo drugje iskala službo.
En mesec sem delal na montaži v Wiener Neustadt. Montirali smo kable in cevi za zrak na objektu za predelavo odpadne nafte. To je bila nekakšna sedemnajstnadstropna jeklena konstrukcija. Na delovišče smo se vsako jutro peljali z enega konca Dunaja na drugi, približno trideset kilometrov. Predstava se je začela že kar takoj. Ob prehodu za pešce je stala ženska.
"Bi mi ga fa*, pra*?", se je skozi odprto okno zadrl eden od sopotnikov.
"To je pra*", je dodal drugi in pokazal na žensko, ki je stala pred pekarno. še so se vrstile manj lepe, nelepe in grde besede. In to se je ponavljalo iz dneva v dan. Za mene kakšnih petkrat. Zaradi nesodelovanja sem bil kazensko prestavljen v drugi avto. Nekateri so šli skozi te prizore tisoč in večkrat.
Ženske, na katere so lajali, verjetno niso razumele besed. Vendar je na Dunaju mnogo Slovenk, Slovakinj, Hrvatic in drugih, ki jim domača beseda veliko pomeni in so se ob teh besedah gotovo raznežile, če so jih le slišale. Različni jeziki so ločnica med ljudmi, vendar je včasih dobro da obstajajo. Na ladjo pridemo različni ljudje. Eni polni načrtov o doživetjih, novih krajih, morju, drugi, da bi nekaj zaslužili, tretji, da bi zagrenili življenje ostalim, četrti so vseh šest, sedem mesecev na nekoga jezni, da o petih in šestih sploh ne govorim.
V letu in nekaj, kolikor sem preživel na dveh ladjah, sem srečal nekaj kapitanov in prvih častnikov krova. Mornarji, ki že dalj časa plujejo s tem podjetjem, so mi zatrdili, da še nisem srečal najslabših. Prvič se je menda tudi zgodilo, da so mornarji sami plačali kazen, ker so cariniki našli nekaj pornografskih revij in neprijavljenih dolarjev. Baje obstaja fond tudi za takšne stvari. Vendar ne pri vseh kapitanih. Meni verjetno ni bilo potrebno plačati kazni za slabo skrit Martini Bianco, ker sem bil zaposlen neposredno prek podjetja in bi se to razvedelo.
Na Krasu sem vprašal čistilca, kako je.
"Pa dobro je. Ne tuku."
"Samo en liter mleka lahko daste zjutraj v hladilnik", je prihrumel kapitan nad kuharja.
"In če ga zmanjka, še pol litra."
Ni želel, da bi se posadka razvadila.
Kaj žene človeka, da ukrade drugemu hrano s krožnika? Bo njegov kupček zaradi tega kaj večji? Koliko pade inšpektorju v žep pri zvezku, ki mu tudi v brezvetrju odpadajo listi? Koliko gnilih lubenic mora kapitan kupiti za posadko, da bo lahko šel mirno v pokoj?
"Od zdaj naprej ni več prostega dneva!", je naznanil kapitan. Pretekla dva meseca ni bilo nobenega brez kakršne koli napovedi.
"Toliko je za narediti, časa pa tako malo. Saj tudi jaz nimam prostega dneva in terco prav tako ne in kuhar. Če nič drugega, moram vsak dan poslati dva e-maila na podjetje. In še nekaj o spremembah v pomorski zakonodaji. Po novem ni več samo kapitan odgovoren za napake. Tudi posadka lahko gre v zapor.", in je pri tem dvignil nekakšno slikanico, v kateri je bil narisan človek za rešetkami.
"Glejte, kuhar je tudi tukaj!", je navdušeno povedal. Čeprav kuhar ni bil za rešetkami, ga je sam verjetno videl tam. Kuhal je namreč preveč hrane. Vse kar je šlo v smeti ali naše želodce, ni šlo v kapitanov žep. Zelo ga je moralo stiskati pri srcu, ko je videl posadko jesti z apetitom. Kmalu je tudi kuhar začel skrbeti, da nas je apetit minil.
"Vi ste stoka!", je dejal čif po desantu ukrajinskih carinikov na našo ladjo in najdenih 200 neprijavljenih dolarjih in nekaj pornografskih CD - jih.
"Jaz vam ne bom rekel stoka, ampak Hitler je imel prav", je nadaljeval kapitan. Bil je eden ponosnih Slovencev. Ni mogel razumeti, kako tretji častnik stroja, po rodu Črnogorec ne želi priti v Slovenijo.
"Res se ne znamo obnašati. Tudi glede Ukrajincev je imel prav."

Kapitana ni skrbelo, če bomo imeli dneve, ki nam pripadajo, proste, kdaj bomo dobili plačo, poskrbel je celo, da prekoračenih nadur nismo dobili plačanih. Sploh ni opazil, da edini v jedilnici je solato. Sladoled kupljen z denarjem, predvidenim za celo posadko pa je bil tako ali tako njegova osebna last.
In prvi oficir ga je v nekaterih stvareh uspešno dopolnjeval. V trenutku slabosti ga je celo kapitan 31. oktobra vprašal, ali bomo naslednji dan prosti.
"Pa ne znam još", je bil odgovor. In naslednji dan smo bili prosti celo od treh popoldan dalje.
"Kaj niste mogli obleči druge tute?", je ob neki priložnosti rekel prvi človek na ladji noštromu.
"Nimam druge."
"Tisto mislim, ki ste jo sami kupili.
Na ladjo smo dobivali poročila o delovanju sindikata. Po navedbah ljudi iz uprave si je predsednik izplačeval previsok dohodek, dnevnice, potne stroške, božičnice in podobno. Ampak to naj bi trajalo že dalj časa. Kakšno naključje, da so to odkrili ravno v času, ko je nemški ladjar hotel odkupiti večinski delež podjetja. Uprava mu popolnoma zaupa, je bila obrazložitev.
Delal sem že v podjetju, ki ga je odkupil nemški lastnik. Tudi njemu je uprava popolnoma zaupala. število zaposlenih se je s 1400 zmanjšalo na 400. Proizvodnja praškov je bila prestavljena na Češko. Tedanji direktor podjetja še sedaj kroži po direktorskih položajih in bo verjetno še nekaj časa.
Če pa so pokojnine tako majhne.
En izmed štirih prvih častnikov krova, ki sem jih spoznal v svoji mornarski karieri, je bil razgledan, ali vsaj načitan, vendar boječ človek. Bal se je lastne sence. Njegov naslednik je bil tudi njegovo popolno nasprotje. Hraber na besedah. Ko je bilo potrebno, je hitro prevalil svoje napake na druge. Edino sebi je zaupal. Drugi tako ali tako nismo nič znali. Brez kančka slabe vesti lahko napišem, da je bil popolni ..., no ja, tudi to je stvar preteklosti.
"Sad ču se posvađat s barbom ako vam ne da slobodno! Zaslužili ste."
Ko je kapitan rekel, naj sam odloči o prostem dnevu, je rekel: "Pa nisu još sve uradili."
"Ne da. Neču se više jebavat s njim.", je rekel posadki. In ko smo tolkli po palubi z gravitacijskimi piketami na 54 stopinjah, je rekel: "Vruče je, ali šta se tu može?"
"Dobro je.", je rekel kapitan. "Naj kar delajo. Drugače jim gredo same neumnosti po glavi. Nimajo časa pospraviti kabin, v mesto pa hitijo kadarkoli."
"Pa pi* m*, ovi ništa ne znaju.", je rekel čif kadetu. " Samo mislite, kako čete u grad i onda ništa ne učite", je še dodal potem, ko vsaj pol meseca nismo videli kopna.
Ko smo imeli volitve na ladji, je bil kapitan zelo razočaran nad posadko, saj je bila to edina ladja, na kateri je absolutno večino dobil nerežimski kandidat za predsednika sindikata. Kako smo mu mogli to narediti?
Podobno je tudi v drugih podjetjih. V Saturnusu je bilo prepovedano sedeti. Sedem in pol ur naj bi stal ali tekal okoli, če pa ne bi bilo drugega dela pa bi se postavljal na glavo ali karkoli podobnega. Kljub temu je občasno prišel kdo od nadrejenih in rekel, naj ne posedamo ali se naslanjamo, ker pride direktor.
Ko sem zapustil podjetje, je bilo verjetno vodilnim žal, saj je dandanes težko dobiti tako poceni zavijalni stroj.