V Mehiko sem iz Los Angelesa potoval z mehiško agencijo Cruseiro. Ko sem kupoval karto do Chihuahue, nihče na agenciji ni znal angleško, tako do odhoda nisem vedel ali sem na pravem avtobusu.
V Los Angelesu se je avtobus ustavil v mehiškem naselju in pobral še nekaj potnikov in krenili smo novim dogodivščinam naproti.
Še preden sem vkorakal v Mehiko, so se začeli zapleti. Na meji so ljudje začeli zapuščati avtobus. Na srečo je bil v avtobusu vseeno nekdo, ki je znal angleško in mi je razložil, da ta avtobus vozi samo na ozemlju ZDA, zato moramo prestopiti na drugega.
Mejo smo prestopili v El Pasu in se po nekaj manjših zapletih znašli v Ciudad Juarezu.
Carinik je na meji pregledoval potne liste in me je vprašal. če sem siguren, da ne potrebujem vize za vstop v državo. Bil sem siguren, ampak Slovenije ni bilo na njegovem seznamu. Bolj se je bližal odhod avtobusa, bolj sem planiral, kako bom potoval nazaj v Los Angeles. Na srečo se je carinik spomnil, da je na njegovem seznamu Eslovenija in lahko sem nadaljeval pot. Ni mi bilo težko plačati en dolar mlajšemu bratu ali sinu nekega starejšega brata ali očeta carinika, ki je dobil priložnost za zaslužek tako, da je s tal pobiral in prestavljal v približno pol metra oddaljeni prtljažnik avtobusa potovalke in nahrbtnike, ki smo jih do tedaj sami prenašali po različnih kontinentih, brez da bi od kogarkoli zahtevali plačilo.
Tako se je začela pot v Chihuahuo.
S hriba sem opazoval mesto, imelo je kakšnih petsto tisoč prebivalcev, ležalo je razpotegnjeno v dolini pod avtobusno postajo. Nikjer ni bilo stolpnic, same nizke kvadratne hiše. V priročniku so bili omenjeni muzeji, morda še kaj drugega, vendar mi muzeji nikoli niso bili močna stran. S prvim avtobusom sem se odpeljal v Creel.
Na avtocesti, vmes med obema pasovoma, je bilo polno policijskih patrulj. Mehičani, vsaj tisti, ki sem jih jaz srečeval, so bili večinoma majhni. Policaji so bili sami velikani, precej višji od mene in vsak tudi vsaj dvakrat težji. Na avtobus je vstopil mlad fant s kitaro in začel prepevati nekakšno mehiško ljubezensko, vsaj tako sem sklepal, pesem. Ko je odpel, je začel pobirati denar. Zaslužil si ga je. Tako brez posluha, moraš res imeti hrabrost peti pred polnim avtobusom.

Creel je majhno mestece, prej vas, v enem od štirinajstih kanjonov, ki si sledijo drug za drugim in so skupaj večji od Grand Canyona v Nevadi. Vendar je izhodišče za mnoge izlete. V okolici je vse polno zanimivih skal v obliki jurčkov, vrelcev, votlin, indijancev, ki jim plačujejo, da živijo tam in ponazarjajo življenje pred prihodom belcev na celino, pa tudi kakšen izvir tople vode se najde.
Srečal sem veliko novih ljudi, ki so zrastli v popolnoma drugačnem okolju. Največ je bilo Mehičanov iz drugih delov države, mnogo je bilo Evropejcev, pa Izraelec, ki je plezal po gorah Čila in je trdil, da Jezus ni pravi prerok, ampak je Buda, Američana, po poklicu je bil policaj, bil pa je tudi v Vietnamu in je razlagal, koliko bolj nevarne so avtoceste ZDA, kot je bila vojna v Vetnamu. Peter je bil Nizozemec, abstraktni slikar, nekaj časa je poučeval na šoli, nato je potoval. Z njim sem šel iz Creela v Topolobampo in od tam v San Diego, kjer si je kupil kolo. Z njim je prepotoval ZDA od juga do severa. V Kanadi je nekaj mesecev delal na neki farmi na vzhodu države. Čez kakšno leto sem dobil njegov zadnji e-mail iz Vietnama.
Mehičani so bili odprti ljudje, radi so se pogovarjali, posebej mlajši, eden od njih mi je rekel, da bi se rad naučil angleško, da si bo lažje našel službo v ZDA. Bili so popolnoma drugačni od prebivalcev ZDA, zdelo se mi je, da so bolj podobni Evropejcem. Seveda sem mu rekel, naj se raje uči od koga drugega, ne od mene. Nizozemci veljajo za ljudi, ki zelo dobro obvladajo vsaj dva tuja jezika. Med njimi je bil samo mlajši par, ki ni znal ne angleško, na nemško. Peter se je v petih mesecih, kolikor je potoval po Mehiki, naučil solidno špansko.
V Creelu je bil mision, kjer so pomagali Indijancem, da so preživeli. Tu se je dobro videlo delovanje belih osvajalcev. Najprej so jim vse vzeli, jih odgnali v rezervat in ko so postali popolnoma odvisni od njih, so jim dali odrešenika. Indijanci si niti pitne vode niso znali sami najti. Verjamem, da so se njihovi predniki pred prihodom osvajalcev znašli v naravi mnogo bolje, kot se bomo mi kadarkoli.
Po kakšnem tednu ali nekaj takega, ne spomnim se več točno, sva s Petrom z vlakom odpotovala v Topolobamo. Na poti smo se ustavili še v Copper Canyon.

Topolobampo je majhno mestece v Kalifornijskem zalivu. Ko sva stopila z vlaka sva se do morja peljala še kakšnih pet, mogoče deset minut z avtobusom. Na plaži je bilo polno kolib brez sten, samo štirje leseni stebri so držali slamnato streho. V njih so stregli hrano in pijačo, v dveh pa so glasbeniki igrali mehiško glasbo. Večinoma je igrala samo ena skupina, druga pa je vsake toliko časa vskočila, igrala kot obsedena in po kakšni minuti utihnila. Nisem ugotavljal ali skupini skupaj zabavata maloštevilne goste ali sta konkurenca. Raje sem šel v vodo.
V Ameriki sem se kopal na štirih različnih mestih. Pravzaprav na treh. V Los Angelesu sem samo stal v oceau, voda je bila namreč premrzla. Tukaj sem sedel v vodo in kakšne pol ure mirno sedel. Voda je bila pretopla in tudi motna zaradi mivke.
Po dveh dneh v Topolobampu, sva s Petrom odpotovala proti San Diegu. Mehiški avtobusi so se mi zdeli mnogo boljši od Greyhoundovega. Školjka, kotel ali karkoli je že to bilo, na stranišču se je prehitro napolnila in tudi vode za umivanje ni bilo. Ampak na takšnih potovanjih se marsičesa navadiš.

Potovali smo skozi Sonoro, kjer naj bi se stvari dogajale Carlosu Castanedi. Takrat me je zelo zanimal šamanizem.
V avtobusu je bila večina Mehičanov, in v nekem trenutku je nastalo razburjenje. Nekaj Mehičank se je razburjalo, zakaj ni voznik povedal, da gredo po daljši poti do San Francisca, če bi to vedele, bi šle z dugim avtobusom in bi bile tri ure prej na cilju. V resnici je povedal, ampak samo v Angleščini.