Nekoč, v pokojni Jugoslaviji, še v socialističnih časih, smo se, učili, kaj je bistvo kapitalizma. Izkoriščanje človeka po človeku. Za socializem smo ugotovili, da je ravno nasprotno.
Imeli smo predmet Obramba ter temeljni splošni ljudski odpor in samozaščita. V poglavju o naši neodvisnosti je bil tudi stavek, ki se je začel tako:
"Naša neodvisnost je odvisna od...". In potem so bili našteti pogoji. Očitno niso bili vsi izpolnjeni. Sedaj je Slovenija članica NATO. Če sovražnika ne moreš premagati, se mu pridruži, je že nekoč bilo geslo načelnih ljudi.
Prihajajo nove ideologije. Učili smo se o partizanskih zmagah, danes nekateri prikazujejo domobrance kot domoljube in žrtve komunistične zarote. Tudi bivši komunisti. Nekoč je bilo častno sodelovati kjerkoli že, danes si repa če ne zmagaš vsaj na vaških kravjih dirkah.
Videl sem majhen del Mehike, pa Los Angelesa, San Diega, najbolj mi je bil všeč Winnipeg, v Hollywoodu sem spoznal Chrisa, ki mi je rekel:
"Be yourself", in pri tem pokazal dva prstana, zapičena v jezik, v Hollywoodu sem srečal kup Japoncev, ki so še bolj pritiskali na sprožilec fotoaparata, kot jaz, v Pragi spoznal Slovenca, ki sta trdila, da sta v tamkajšnjih trgovinah tako rekoč doma. Videl sem tudi precej krajev bivše domovine.
Prepešačil sem in v zadnjem času tudi prekolesaril velik del Slovenije. Tako sem videl, da so tudi Haloze in Slovenske gorice lepe.

Prehodil sem kraje okrog Kranjske gore, Cerkniškega jezera, Rakovega škocjana, Bohinjskega jezera, Postojne, Slavnika, Kopra, prepešačil Pohorje, se povzpel na Raduho in spustil nazaj v Savinjsko dolino. Še najmanj poznam Dolenjsko in Prekmurje. Vendar bo tudi za to prišel čas.

1968

V Bosni sem bil prvič kot otrok. Oče je delal na montaži na Rami, kjer so gradili hidroelektrarno. Mama, jaz in starejši brat smo startali v Kidričevem in se z vso prtljago nekako pretolkli v Maribor. Takrat je že Pragersko bilo zelo daleč, kaj šele Maribor ali Bosna.
Mama je hotela poslati v Bosno telegram, da prihajamo. Toda pošte nikjer. Hodili smo po Partizanski, ki se je zdela neskončno dolga in seveda nisem slutil, da bo nekoč njeno in njej sorodna imena predstavljala problem. Bila je povsem drugačna, kot danes. Nikjer nobenega semafora, vsaj ne spomnim se nobenega. skoraj nobenega prometa, večinoma samo pešci. In mi pod kupi prtljage. Po dolgem iskanju smo pošto le našli, če se prav spominjam, je bila to tista na Slomškovem trgu, poslali telegram in se zadovoljni vrnili na železniško postajo. No in tam smo zagledali velik napis PTT. Zaman vse silne ure pešačenja. Tako se je začelo moje spoznavanje Maribora. Danes vem, da Maribor ni tako velik, Partizanska ne neskončno dolga. Vendar ga imam od vseh naših mest najraje. Do odhoda vlaka je ostalo še kar nekaj časa, zato smo se lahko v miru najedli. Tudi to je bilo posebno doživetje, ocvrta piščančja bedrca ali mesni narezek, sveži beli kruh in paradižnik. Verjetno ne za mamo, ker je morala vse to pripraviti in večino prtljage nositi, vsekakor pa za naju z bratom. Potovanje se je začelo.
V bosanskih gorah so se vili predori drug za drugim, en daljši od drugega. Bolj se je valil črni dim iz lokomotve, bolj je bilo zanimivo gledati skozi okno. Še vedno smo se vzpenjali, ko sva z bratom prenehala šteti predore.
V Konjicu smo izstopili in z avtobusom nadaljevali pot v Jablanico. Kako smo prispeli v Gračac, se več ne spominjam. Verjetno nas je prišel iskat Ranko s svojim kamionom. Pozneje smo se večkrat peljali z njim v Konjic, ko je šel po robo. Sedeli smo zadaj na prikolici in ob eni takih priložnosti na radiu poslušali o vdoru sovjetske vojske na Češkoslovaško.
Neko nedeljo sva z bratom šla v gostilno gledat televizijo. Delavske barake, kjer smo stanovali, so bile na vrhu hriba. Spustila sva se po makadamski cesti v dolino in prečkala most čez potok, ki se je na drugi strani zlival v Neretvo. V gostilni je bilo zbranih že veliko ljudi. Neopazno sva smuknila pod mizo in skupaj z drugimi gledala program.

Nekdo je pred naju postavil dve ori. Nekaj časa sva še gledala program, pa ori, pa spet program, nato sva se odtihotapila ven. Nisva imela denarja, zato se pijače nisva dotaknila. Or nama vsekakor ne bi bilo treba plačati, vendar takrat tega nisva vedela. Ljudje so tam živeli drugače. Delavci so bili del njihovega kraja in ne tujci, kakor so dandanes pri nas delavci od drugod. Upam, da se glede tega v Bosni ni nič spremenilo.
Gostilna je ležala ob izlivu potoka v Neretvo. Tam sem ulovil edino ribo v življenju. In še to sem vrgel nazaj v vodo, ko sem videl, kako se je mučila. Vendar ni več splavala.
Neke nedelje smo se odpeljali na izlet v Mostar. Najbolj se mi je vtisnil v spomin stari most in kamnite hiše, ki so visele nad Neretvo. Prvič sem tudi slišal hodže, kako molijo z minaretov. Spominjam se tudi gostilne v votlini, kamor smo se skrili pred vročino.
Nekaj let pozneje sva z bratom šla na obisk k stricu v Zenico. Tudi to je bilo posebno dožetje. Kopanje v Lašvi ali Bosni, kamor so domačini hodili prat svoje avtomobile. Čez dan sta bila stric in teta v službi, midva z bratom pa sva pohajkovala po Zenici. Včasih sva šla v kopališče, včasih samo po kruh. Ulica Mehmeda Ćurukovića 33 je bila na hribu nad mestom. Do vrha hriba pa se je bilo potrebno še kar povzpeti. Na vrhu je bila ogromna ravna planota, večinoma pokrita s travo. Na enem koncu je stala osnovna šola, zraven so bila športna igrišča. Ko sva se naveličala šaha, sva hodila tja igrat nogomet.
Sarajevo mi je ostalo v spominu predvsem po injekciji, ki sem jo dobil, ko sem se porezal pri kopanju v Neretvi. Saj sama injekcija ni bila nič strašnega. Takrat sem se resnično bal zdravnikov, malih in velikih, suhih in debelih, tistih z injekcijami in tistih brez.

1976

To je bil čas, ko smo na zaključne izlete še hodili po poteh bratstva in enotnosti, obiskovali prizorišča partizanskih zmag. Na žalost je bil to tudi čas, ali pa so bili vsi časi takšni, ko je vedno manj ljudi verjelo v to bratstvo. Sovraštvo med pripadniki posameznih narodov, ki je ostalo iz druge svetovne, še ni ugasnilo. Enako je bilo v Srbiji, enako v Bosni, na Hrvaškem in enako v Sloveniji. To se je pokazalo 15 let pozneje, ko so se nekdaj bratski narodi spopadli v novi balkanski vojni. Sam takega sovraštva nisem poznal, zato mi je še zdaj uganka. Kako lahko nekdo, star 20 let sovraži nekoga zaradi nečesa, kar se je zgodilo pred petdesetimi leti in tega ni storil, saj takrat še niti rojen ni bil?

Beograd ni naredil posebnega vtisa name. Takrat sem še navijal za Crveno zvezdo, vendar me tudi obisk njihovega stadiona, sicer največjega v Jugoslaviji, ni navdušil. Megleno se spomnim Kalemegdana, nočitve v hotelu Šumadija, kjer sem se močno začudil, kako da prihaja sošolec z nasprotne strani, če sva v diskoteko krenila skupaj. Šele, ko sem videl, da tudi sam prihajam z one strani, sem ugotovil, da je to samo odsev v ogledalu. Ostalo je še nekaj prizorov z železniške postaje, na kateri smo čakali vlak za Bar in to je bilo v glavnem vse.
Potovali smo z vlakom po progi Beograd - Bar, ki so jo zgradile mladinske delovne brigade iz cele Jugoslavije. Beseda gora v imenu popolnoma odgovarja tistemu, kar sem videl in kar sem si najbolj zapomnil. Vsepovsod gore, sama trasa je bila izklesana v skalovju. Lepa pokrajina. Živeti tam je nekaj povsem drugega. Spomnim se, da smo plazili po Lovčenu, ko smo obiskali Njegošev mavzolej. Veličastno in povsem nepotrebno.
Črna Gora je dežela čudovitih rek in sotesk.
Podgorica, takrat še Titograd, je bilo majhno mesto. Mnogo cest še ni bilo asfaltiranih. Noč smo preživeli v hotelu. Naslednji dan smo odrinili za Bar in od tam s trajektom proti Dubrovniku.

1982

V Makedoniji sem bil,... uf, davno. Nikoli nisem cenil stvari, povezanih z vojsko. Toda, če sem že bil v vojski, je bila Makedonija ravno pravšnja. Tako sem spoznal Štip, Titov Veles ter še mnoge druge kraje.
V Štipu sem bil na usposabljanju, a sem si od vseh stvari še najbolj zapomnil: "Atomski sa svih strana,... V takem primeru najprej daš masko na obraz, oblečeš zaščitni plašč, natakneš zaščitne rokavice, se vržeš v nasprotno smer od napada in počakaš, da mine. Kakšnih petdeset let.
Nekoč smo se pri Obrambi in zaščiti učili, zakaj lahko ima Titova vojska več in bolje usposobljenih vojakov, kakor ZDA. Ne spomnim se točno razlage, vendar je bil nekaj v zvezi s zem, da so pri nas tudi stare mame usposobljene za boj proti kateremukoli sovražniku. Zato res ne čudi dejstvo, da se je ostanek JLA po razpadu Jugoslavije tako uspešno upiral napadom sil zveze NATO. Očitno so dobro preučili učbenike.
Vojašnica je imela ogromno število tankov, samohodk, ostalih oklopnikov, tovornjakov, poltovornjakov, četrttovornjakov in netovornjakov. Zastrašujoča sila. In, ko smo šli na teren, smo potrebovali šest tovrnjakov, za vsak oddelek enega. Dobili smo jih pet. šele po dolgem času smo dobili star odsluženi TAM 4500, ki je bil popolnoma neprimeren za vleko havbice po makedonskih njivah. Za šesti oddelek, že po definiciji najslabši, je bilo to še predobro. Poleg tega smo bili še plavi. Na srečo smo bili takoj zadeti in smo že na začetku lahko zapustili igrišče.
V bližnjih vinogradih smo pomagali brati grozdje. To je trajalo tri dni. Prvi dan smo rušili vse rekorde. Res smo trdo delali in obrali precej grozdja.

Veliko smo ga tudi pojedli. Za nagrado smo dobili še več grozdja. Naslednji dan več nismo bili tako zagreti. Bolj smo ga jedli, kakor brali. In tudi nagrada je izostala. Tretji dan smo ga samo še jedli.
V okolici Titovega Velesa smo gradili traso za cesto, ki naj bi povezovala vas, v kateri smo prebivali in katere ime sem že pozabil, s Titovim Velesom. Tam sem preživel tri zanimive mesece. Naloga moje enote je bila utrditi bankine in izkopati kanale. Za naš trud smo bili vsak dan sproti nagrajevani. Dobili smo dodatek hrane v obliki pol litra mleka, ki se je delil na dva vojaka in dvestopetdeset gramski narezek, ki se je delil na tri. Ko smo po treh mesecih končali z delom, smo zapustili opustošena polja in vrtove ter traso, ki so jo morali utrditi vsaj še enkrat.
Za prvomajske praznike smo šli skupaj s tamkajšnjimi mladinci na pohod okoli Titovega Velesa. Takrat sem videl tudi lepši del Makedonije, okoliške planine, ponekod še pokrite s snegom, potoke, ki so tekli v doline in mlade Makedonke. Seveda smo se že po dveh dneh vrnili v realnost, se pravi v vojašnico. Ampak tudi ta dva dneva sta odkrila, da Makedonija nima samo vojašnic, poligonov, neuporabnih tankov,...

1996

Na Hrvaškem sem bil nazadnje takoj po vojni. Z jadrnico smo startali v Splitu in jadrali okrog Brača, Hvara, Visa. Srečno smo prišli z Biševa do Visa, saj so bili visoki valovi in nas je zelo premetavalo. Zelo sem si oddahnil. Na Visu smo se vezali in čez noč se je morje umirilo. Zjutraj smo, polni energije in optimizma krenili po mirnem morju novim dogodivščinam nasproti. Toda ne za dolgo. Dogodivščine ja, ne pa tudi mirno morje. Ko smo zavili okrog prvega rta, sem že v daljavi zagledal vsaj en meter visoke valove. Veselje se je začelo.
Najbolj so se mi dopadli Peklenski otoki. Prvič, ko sem bil tam, kakšnih deset let prej, sva z Željkom odplula z gumijastim čolnom po nakupih na Hvar. Pri povratku se nama je pokvaril motor. Po kakšnih dveh urah veslanja nama je veselje pokvarila neka nemška jadrnica, ki naju je potegnila do matične luke.
Na Hvar smo hodili po hrano in pijačo. Na tržnici smo naredili malo večji nakup sadja, kar je prodajalki zadalo nemalo preglavic.
"Pišem jedan, pamtim četiri", je preštevala prste in zapisovala velike številke na papirnati škrnicelj. Naračunala je manj kot polovico prave vrednosti. Bili smo zadovoljni, le Zdravko je protestiral, da nam je zaračunala preveč. Začela je še enkrat in naračunala več, kakor prvič, vendar še vedno daleč od prave vrednosti. Ko je spet hotel protestirati, smo ga zaustavili, se zahvalili trgovki in zadovoljni odšli.
Tudi na Hrvaškem ponovno dobivajo na veljavi nekdanji voditelji iz druge svetovne vojne. Nacionalizem se krepi.

V Jugoslaviji so se predvsem hrvaški in srbski voditelji borili za prevlado. Za oba naroda je značilen nekakšen neumen ponos, zaradi katerega ne bosta nikoli živela v sožitju. Tudi obe vladajoči cerkvi imata pomembno vlogo pri tem. Slovenski politiki so se predvsem udinjali obema kraljema, predvojnemu in povojnemu. Slovenci, Makedonci, Črnogorci, Bošnjaki so v glavnem pobirali drobtinice, ne samo v nogometu ali košarki. Država res ni imela nikakršnih možnosti za preživetje.
Razpad države pa ni v ničemer prizadel nove generacije slovenskih politikov. V EU so našli nove vladarje.