V Los Angeles sem priletel, zdi se mi, v soboto pozno zvečer. Najprej smo leteli iz Ljubljane v Muenchen, od tam v Frankfurt. V Frankfurtu smo morali zelo hiteti, da smo se pravočasno vkrcali v letalo za Los Angeles. Tja smo prispeli po devetih urah naporne vožnje in nekaj obrokih hrane ter filmu Erin Brokovich in še enem, pozabil sem, katerem.

Na letališču so me pričakali prijateljevi znanci, ki so živeli v ZDA. Najprej pa sem moral še mimo carinskih uslužbencev.
Povedal sem ime punce, Andreja, študirala je v LA, vendar se nisem spomnil priimka. Nekako smo to preskočili, nato je bil problem švicarski nož. Carinik si ga je ogledoval in rekel, da izgleda kot njegov. Šele zdaj, ko to pišem, sem prvič pomislil, da bi morda bilo manj problemov, če bi imel pištolo ali kaj podobnega.
Andreja, njen fant, po rodu Črnogorec in njuna prijateljica, po toliko letih sem pozabil njuni imeni, so me pričakali na letališču. Najprej smo šli v Santa Monica Boulevard. Tam se je poleti dogajalo veliko stvari. Razni performerji, nekateri dobri, drugi malo manj, so nastopali na ulici in zbirali denar. Po nekaj letih se je to preselilo tudi v Slovenijo.
Zjutraj so se nastopajoči preselili na Venice Beach. In tudi jaz. Andreja me je peljala tja z avtom, zahvalil sem se ji in tako sva se poslovila.
Venice Beach je drugačen od vsega, kar sem videl do tedaj. Peščena obala z asfaltnimi stezami, po katerh so kolesarili mladi očetje in mamice z vozički pritrjenimi na kolesa, nekateri na rolkah porivajoč po dva vozička pred sabo. Bilo je kar nekaj nastopajočih iz Santa Monica Boulevard. V majhnih trgovinicah so prodajali plošče, spominke, hrano, nastopalo je več glasbenih skupin, vsak je lahko imel govor o čemerkoli.
V ponedeljek sem odpotoval v Mehiko. Prejšnji dan sem malo hodil po mestu in si ogledal, kje je mehiška agencija Cruseiro. Lahko rečem, da je bilo to mnogo lažje, kot najti v trgovini kaj užitnega za jest. Takrat sem še jedel meso in mi ni bilo težko iti v McDonalds. Vzel sem kakšen burger, vendar je bil zraven vedno pommes frittes, ki sem se ga hitro naveličal. Danes se McDonaldsi niti ne približam. Že takrat mi je preveč smrdelo v njihovih restavracijah. V trgovinah imajo napisane cene za izdelke brez davka.
V ponedeljek zjutraj sem šel v agencijo in kupil karto do Chihuahue.
V agenciji nihče ni znal angleško, zato mi do mehiške meje ni bilo jasno ali sem v pravem avtobusu. Če so, razen mene vsi potniki Mehičani, enkrat se je avtobus ustavil še v mehiškem delu mesta, da je vstopilo še nekaj Mehičanov, bo že pravi. In bil je.
Potovali smo skozi Colorado, ustavili smo se v nekaj ameriških mestih in mirno lahko rečem, da so bila vsa dolgočasna. Vseeno pa je zanimivo videti nekaj povsem drugačnega, kot lahko vidiš v Evropi.

Iz Mehike sem se vrnil z ameriškim avtobusom. S Petrom sva potovala do San Diega. San Diego je mnogo lepše in bolj zanimivo mesto kot Los angeles. Pa čeprav je kar nekajkrat manjše. Tam sem obiskal živalski vrt, česar sedaj več ne bi naredil. Bil je tudi nekakšen Aquaworld ali nekaj takega, kjer si lahko videl orke, mogoče tudi delfine, verndar je bilo treba misliti tudi na finance.

Jedel sem tudi v pravi tajski restavraciji. Na steni je visel velik pano s fotografijami jedi. Vsaka jed je stala en dolar. Peter mi je rekel, da naj vzamem samo eno, največ dve jedi. Toda vzel sem tri različne jedi, ki jih seveda nisem mogel pojesti. Najprej sem pokazal jed na sliki, pa mi je Tajka odkimala in z roko pokazala na jedi na pultu. Pokazal sem še na drugo, pa je bil njen odgovor enak, zato sem izbral tri jedu s pulta. Jedi so imele, vsaj kolikor se sedaj spomnim enak okus.
Ne spomnim se več, koliko dni sem ostal v San Diegu. S Petrom sva šla na slikarsko razstavo, na srečo je bil vstop brezplačen. Le fotoaparat sem moral pustiti pri vhodu. Od vseh del so mi bile všeč le slike francoskih impresionistov. Za mnoge stvaritve, med ostalim tudi za reliefno ploščo iz žada, kakšnih dva krat tri metre, ki je visela na steni, nisem vedel, zakaj so tam.

Čez nekaj dni sva se s Petrom poslovila. Kupil si je kolo in z njim odpotoval na sever ZDA.
Sam sem odšel še za en dan v Hollywood in od tam na letališče.
Na avtobusni postaji so čakali skavti, vsaj mislim, da se jim tako reče, ki so iskali potencialne goste za določen hostel, v zameno pa so imeli brezplačno prenočišče. Tako sem srečal Chrissa. Prvič sem videl, da ima nekdo dva prstana zapičena v jezik. Takrat pri nas piercing še ni bil in. Njegov življenjski moto je bil "be yourself". Če to pomeni zapikovanje prstanov ali česa drugega v jezik ali popek, potem naj bo kar sam "self".
Hollywood je zanimiv kakšn dve, mogoče tri ure. Na pločnikih so zvezde filmskih igralcev in njihova imena. Neka mamica je fotografirala hčerko, ko je ta stala na eni od zvezdi in se je videlo le ime Sara. Mojega imena ni bilo nikjer in se tam nisem fotografiral. Pa tudi nič mi ne bi pomagalo, saj sem vse ameriške in kanadske fotografije izgubil.
V Hollywoodu sem si kupil bombažni pulover, precej poceni in tudi zelo kvaliteten, na žalost so bili vsi pulovri z napisom kakšnega mesta.
Hostel je bil poceni in zvečer sem tudi ugotovil, zakaj. Že popoldan so organizatorji trkali po vratih in vabili na večernjo zabavo na strehi, razen tega so celo noč mimo hostela vozili avtomobili, tako da nisem nič spal. Zjutraj sem s shuttlom odrinil na letališče in domov.
V Hollywoodu sem videl pravo ameriško aretacijo, nekaj lokalov, ki pri nas zaradi higiene ne bi bili odprti, nekaj filmskih studiev, ki pa mi niso bili zanimivi.
Na letališču sem iskal nekaj za jest, gledal sem kateri sendvič bi se mi vsaj malo zdel znan po vsebini ali vsaj po obliki. Uslužbenka na letališču, Črnka mi je, vsaj tako je izgledalo, ker je vse govorila med smehom, na duhovit način razlagala, kaj je v katerem sendviču. Po njenih kilah se je videlo, da jih dobro pozna. Meni pa ni bilo do tega, zato sem prodajalki rekel samo, da mi da en sendvič in z veseljem odšel od tam.
Doma sem prvič začutil, kaj pomeni časovna razlika devetih ur. Popoldan sem legel in za kake pol ure zaspal. Ko sem se zbudil, kar nekaj časa nisem ugotovil, kje sem. Ne prej, ne pozneje se mi to ni dogajalo, saj sem se, ne glede na to ali sem se zbudil zjutraj ali ponoči, takoj zavedal okolice. To je trajalo kakšna dva tedna. Nato je spet prevladala Evropa,
V ZDA so bili ljudje odprti, prav tako so se mi zdeli eno leto pozneje Kanadčani. Toda v ZDA se mi je zdelo, da je to bolj navada, kot resnično zanimanje. Vsekakor sem bil prekratek čas, da bi to zagotovo vedel.
Za Slovenijo nihče ni vedel, za Jugoslavijo tu in tam kdo. Brat je bil nekaj let pozneje v New Yorku zelo presenečen, ko se je peljal s taksistom, mu je ta razlagal, da ima izven mesta majhno hiško in ta avto. Vprašal ga je od kod je. Dejal je, da ve za Slovenijo, tam še sicer ni bil, ker pa je bil radioamater, mu je med razglednicami z vsega sveta pokazal eno, ki je prikazovala Bled.
Videl sem nekaj mest ZDA. Na poti v Mehiko smo peljali skozi Phoenix in Tucson. Kot bi gledal črno-belo televizijo. Edino San Diego bi bil v barvah.