Barje ob 10:45, CET 1500 pa nekaj, nekje v zavetrju Alp

Čas so nekoč dojemali drugače. Mladenič je razjahal, potegnil najnovejšo Nokio iz sedla in poklical svojo izvoljenko.
Kva d'f* ne dvigne tako dolgo, se je po kakšnih treh sekundah začel spraševat. Pa saj je že itak poznal odgovor. Preden najde svoj gsm, pritisne pravi gumb, potem...
Lepo ji je rekel, Nokia je zakon, vse ostalo je šit.
Vse skupaj se je odvijalo ob dvanajst triinštirideset blizu današnje avtobusne postaje Barje, ko tam še ni vozila devetnajstka. Resnici na ljubo je treba povedati, da takrat nihče niti slutil ni, da bo sploh kdaj vozila v teh krajih. Kako tudi bi, saj za avtobus še nihče ni slišal.
Medtem je ona mrzlično iskala svoj Ericson.
Kam ga je ..., ah tukaj je, kateri gumb, ...?
Končno, je pomislil, ko je zaslišal znani glas.
"Halo bejbi.", je dejal z glasom Humphreya Bogarta. Bil je malo pred časom.
"Dobiva se ob pol petih pod cerkvenim zvonikom. Greva nekaj pojest, nič fensi. Sori za zadnjič. Obleči jeans! Hani ti si nekaj spejšl za me", je še navrgel in pospravil telefon v sedlo, še preden je uspela kaj reči.
Kaj je rekel? Ob pol in cerkvenim zvonikom, to je slišala. Petih, šestih? In ta njegov jezik. Kaj res več ne zna normalno govoriti? Fensi, ful, bejbi? Pri angleščini ima same šuse, zdaj pa naenkrat to.
Odraščala je na podeželju, kjer ni bilo laptopov, fensi avtomobilov in fejst fudov in ni mogla razumeti, da v mestu moraš bit vedno in, sicer te nihče ne opazi. Prepikan jezik, goli trebuh, ki ti visi čez pas, na petnajstih mestih preluknjane kavbojke. Hitri motorji takrat še niso bili tako razširjeni, sicer bi ga njen ljubi gotovo že imel.
Spomnila se je, kako je bil srečen, ko je dobil svojo novo Nokio. Smejal se je kot Božiček, ki je zadel na loteriji in samo čaka priložnost, da pove svojemu šefu, kaj si misli o tej službi. Na srečo ni imel njegove številke.
In koliko je sploh ura? Služabnik je spet ni navil. Vedno se zgovarja na vlažni pesek in revmo, da so digitalne ure prav kul zadeva ipd. Pri misli digitalna jo je spreletel srh. Ničkolikokrat ga je slišala preklinjati vreme, ljubljansko močvirje, da ne more več vihteti lopate kot nekoč. Ko je bil še mlajši, je imel pač druge izgovore.
Dandanes je težko dobiti spodobnega služabnika je pomislil, ko je zagledal zlikane kavbojke. Kolikokrat mu je rekel, da bolj zmečkane in ponošene so, bolj kul tip si. Naveličal se je že tega prekletega srednjega veka.
Najprej pica, ali še huje, McDonalds, nato zakajena diskoteka in zjutraj jo bo spet bolela glava, se je spomnila more zadnje sobotne noči.
Do prvega skromnega poskusa zakona o omejitvi kajenja bo moralo preteči še kar nekaj časa. In ta grozni DJ. Kaj res mora praskati po ploščah in kričati v rimah?
In kje naj dobi jeans? Ponte Roso je predaleč pa niti in ni več, je rekel njen dragi. Le kaj manjka njenim oblekam? Podeželski mladeniči so jo oboževali takšno kot je. Ne bo si več barvala las na oranžno in oblačila strganega jeansa. Celo zlati uhan si je dala skozi nosnico, da se je sama sebi zdela kot kakšna krava.
Kako je že rekel, pirsing? Samo da bi mu bila bolj všeč. In kolikokrat ga je prosila, da odjezdita domov. On pa ne, da se ravno najbolj zabava, da še niti prvi petelini niso zapeli, se je norčeval, ker je vedel, da je za njo digitalna ura še vedno čudež, da naj vzame taksi, če že hoče iti in naj se že enkrat skulira in naj ga ne sramoti pred d'best frendi.
Nič več!

Kraljične se znajo zelo razjeziti. Ko jih zagrabi jeza, ni dobro biti v njihovi bližini. Našobijo usta, lička jim močno pordečijo, nosnice se jim razširijo iz oči jim bliskajo strele. Takrat pokažejo moč, ki jim je ne bi nihče pripisoval. Ni pomembno, kako velike so stvari v njihovi bližini. Ne glede na vrednost letijo na vse strani.
Že res, da ni bila kraljična, vendar je velikokrat sanjarila o tem in tudi razjeziti se je znala tako. Dvignila je gsm in ga z vso močjo zagnala v najbližjo steno.
Za trenutek ji je bilo žal, da ni poslušala svojega, zdaj že bivšega dragega. Z Nokio bi bil užitek resnično večji. Pa že rajši živi mirno srednjeveško življenje na podeželju, kot da je in v nevrotičnem novem veku.
Poklicala je frizerko, da ji odstrani barvo z las in med čakanjem na gramofon dala Janija Kovačiča.