Nekoč je živel volk. Bil je krvoločen. Bali so se ga celo drugi volkovi. Že kot otrok je sanjaril o tem, kako bo nekoč vladal v gozdu. Gozd je bil takrat mnogo večji. Občudoval je Poglavarja, njegovo eleganco, mirnost, s katero je žrtvi zasadil ostre podočnjake v vrat. Kri je tekla, bolj rdeče je bilo, raje je gledal. In sanjaril. Zavidal mu je in se ga hkrati tudi bal. Šele, ko je Poglavar zapustil prizorišče, si je upal dvigniti glavo.

Okoli sebe je zbral veliko vojsko merjascev in jim obljubil zaščito pred drugimi volkovi. Njegovi vojaki niso bili posebno hrabri, toda v tropu in z Vodjem za svojim hrbtom so si upali napasti tudi mnogo večje živali. Pa saj je tudi Vodja imel nekoga, ki mu je ščitil hrbet. In tudi ta nekdo ni mogel narediti ničesar sam.
Tudi nek plemenitaš je tulil v isti rog. kmalu se je pokazalo, da najbolj naveden plesnivi sir premore več plemenitosti.
Živali so druga za drugo izginjale. Bil je nenasiten. Gozd je bil majhen in plena je bilo vedno manj. Vsake toliko je izginil tudi kakšen merjašček. Pa si nihče s tem ni preveč belil glave. Samo, da to ni bil on. Podprli so vse, kar je naredil Vodja. Če so pri tem dobili kakšno drobtinico, toliko bolje.
Še dalje so lovili uporne živali in jih prinašali Vodji.
Nekaj povzpetniških merjascev si je izborilo udobne hlevske sedeže, kjer so se greli in dobivali malo boljšo hrano. Tudi na lov jim ni bilo več treba iti. Oblekli so suknjiče, si nadeli kravate, nekateri so naredili doktorat. Nekaj časa so se pretvarjali, da so udomačeni, civilizirani prašički, ko pa so se počutili dovolj varne, so začeli gruliti kot Vodja. Njihovo delo je bilo uzakonjenje njegovih laži, in ustrahovanje sovražnika. Manj so imeli domišljije, lažje so jim šle žaljivke in laži z jezika. Najbolj vneti so postali ministri ali vsaj gozdni sekretarji. Postali so hlapci hlapca hlapca. In tudi tisti na vrhu je samo izvrševal ukaze.

V času največje gozdne krize se je pojavil človek z zastavo v roki. Bil je nekakšen prerok. Prebivalci gozda v resnici niso vedeli, zakaj je tam. Rekli so mu kar predsednik. Sprijaznili so se s tem, da pač je. Ob vsaki priliki je mahal z zastavo.
Najraje se je zadrževal ob Blatnem potoku, katerega odsev mu je kazal vso njegovo sijajno podobo. Odsev in mahanje sta ga spravila v exstazo. Na proslavah pa je nasploh blestel.
Večkrat se je pretvarjal, da je nekaj drugega, enkrat zajec, pa lisjak, drugič je igral medveda, ob priliki je bil dihur, nikoli volk. Mnoge živali so mu ploskale.
Rad je bil predsednik. Govoril je o ponosu, kako pomembno je, da so prebivalci ravno tega gozda, saj je to najlepši gozd pod svobodnim soncem. Njegovo domoljubje je bilo večje od največje zastave.
"Ljudje! Ponosen sem. Ponosen sem na naše dosežke. Ponosen, da sem del tega gozda. Zaradi tega sem jih večkrat dobil po nosu. Ampak ljudje to ne more zmanjšati mojega ponosa. Verjemite mi, ponosen sem!"

Govoril je o spravi, prijaznim je svetoval, naj bodo še dalje prijazni, mirnim, naj bodo mirni in strpnim, še večjo strpnost. Le za lačne ni našel besed. Preveč opravka je imel s samim seboj.
Vodja se je staral, dlaka mu je sivela in odpadala, njegova notranjost je postajala vse bolj črna. Pa kljub temu še ni pokončal zadnjega sovražnika. Iz dneva v dan je bil bolj nestrpen.
Ni mu bilo žal katerekoli živali, tudi mladičev. Le ovčk se je izogibal. Ne zato, ker bi jih cenil, navsezadnje so bile ovčke, kar sline so se mu cedile ob misli na njihovo sočno meso. Od njihovih pastirjev si je obetal korist.
Kaj če mu zmanjka sovražnikov, kdo ga bo še potreboval? Brez sovražnikov tudi njega ne bo. Pastirji? Gotovo tudi oni razmišljajo podobno.
Prebivalci gozda pa so samo razpravljali in razpravljali, kako se znebiti volka. Enkrat so predlagali lisico za vodjo upora, drugič medveda, pa zajca. Celo golob je postal njihov kandidat. Vse skupaj ni pomagalo, Vodja je nemoteno plenil dalje.

Toda, tudi on se je nekoga bal. V sosednjem, mnogo večjem kraljestvu je vladal lev. Sprejel ga je za svojega vladarja in zaščitnika. In tudi učil se je od njega. V zameno mu je moral delati različne usluge. Bolje prvi na vasi, kot zadnji v mestu, si je mislil.
Nečesa pa se je še bolj bal, kot leva. O sebi je razmišljal kot o večnem vladarju, hkrati pa se je zavedal, da bo prišel tudi njegov čas za odhod. Videl je mlade volkce in merjaščke, ki so samo čakali, da vskočijo na izpraznjeno mesto. Spomnil se je sebe izpred mnogo let, kako zavistno gleda Poglavarja. Zgodovina se ponavlja.
Ta čas je bil vedno bližje.
Kaj, če pekel res obstaja?
Ali pa, boknedaj, se bo nekoč moral vrniti v isti gozd kot navadni plebejec.