Država rabi davkoplačevalce, cerkev vernike, kralji vojake, trgovci
kupce, igralci gledalce, tekmovalci navijače, pevci poslušalce,
dirigenti orkester, zdravniki bolnike, demokrati volilce, narcisi občudovalce.
In če teh ni, je tudi ogledalo kar v redu.
Kdo sploh še rabi človeka?
Več kot dvajset odstotkov Slovencev je starih preko petinšestdeset let. Sramota!
Kdo bo delal za mlade, ko bodo preko petinšestdeset let? Kako bo država
vzdrževala stalno gospodarsko rast? In najhuje. Večina ima minimalne plače. Sramotno
malo prispevajo v državno blagajno. Kako naj si politiki višajo plače?
Nikoli ni bilo jasno, kdaj so se pojavili prvi politiki. Prvi človek še
pokukal ni iz jame, že mu je nekdo vladal.
Ljudje so že takrat raje poslušali nekoga, ki jim je obljubljal raj in ne
tistega, ki je imel resnično kaj za povedat.
V demokraciji se ne bo nič spremenilo V šolah bodo ustanavljali debatne krožke, kjer
bodo učenci pridno mlatili prazno
slamo. Več je bodo pridelali, boljši položaj bodo dobili.
Po mnogih letih so se ljudje začeli spraševati: "Smo sami v vesolju? Je naša jama edini
naseljeni svet?
Rodili so se prvi filozofi.
Za njimi so prišli prvi raziskovalci. Hrabro so zapuščali svoje jame in se
podali v še neodkriti svet. Pripovedovali so o čudnih
bitjih, o ogromnih drevesih in tudi nekaj jam so našli v bližnjem vesolju.
Novi svetovi za osvajanje.
Človeštvo si je oddahnilo. Niso bili sami.
Gaj Julij Cezar je osvojil ves znani svet. Zamišljeno gleda zemljevid. Francija, zahodna obala,
Atlantik. Sama voda.
Žalostno vpraša enega svojih generalov:
"Kaj na oni strani res ni nič?"
Tisočletno rimsko cesarstvo je propadlo še pred iztekom roka trajanja.
Doreau, detektivska partnerica Sledge Hammerja, mu je rekla, da si upa
stavit, da ne pozna niti pet različnih čustev.
"Seveda jih poznam." je odvrnil.
"Jeza, bes, mržnja, …, gnev, …, jeza."
Pri nekaterih bi se med temi petimi čustvi našlo dovolj prostora še za
sovraštvo, maščevalnost ali kaj podobnega.
Za nekoga, ki si že od malih nog želi vladati, mora biti zelo stresno,
če živi v mali državici, ki ne more napasti niti najmanjše sosede.
Celo Hitler je moral na začasno delo v tujino.
Rojen je bil v veliki državi, vendar ga njegov ljubljeni vodja ni niti opazil.
Verjetno je že takrat, ko je bil še ubogljivi aparatčik, imel svoje načrte.
Uničiti državo, ki ga ne bi nikoli sprejela za vodjo. Bolje gospodar v mali
državi, kot hlapec v veliki. Nikoli ni spoznal, da so gospodarji v resnici najbolj bedni
hlapci.
Biti celo malo partijsko šolo v senci svojih vzornikov, upoštevati partijsko hierarhijo in imeti
svoje cilje,
občudovati voditelja in mu hkrati zavidati, ni bilo lahko.
Mlad, ambiciozen komunist vpija vsako besedo, vsako misel svojega idola, proučuje vsako
potezo.
Voditelj odide, njegovi tovariši si delijo zapuščino, njega ne povabijo niti na zapuščinsko
razpravo.
Pa je bolj upravičen od vseh teh izdajalskih hijen. Tovariši.
Komunajzarji. Njegov delež so jeza, sovraštvo in neskončna želja po vladanju.
Kot virus permutira z leve na desno. Spremeni se, kot se je širokousta žaba spremenila v
ozkousto,
ko ji je štorklja povedala, da se hrani s širokoustimi žabami. Postane antikomunajzar. Postane katolik.
Prvi mučenik nove države. Kako je sovražil cerkev?!
Sedaj sedi v prvi klopi.
Nikoli se ne smeji, če se slučajno nasmehne, ima nekaj za bregom.
Miniti mora še kar nekaj let, da verniki prepoznajo njegovo Kalvarijo,
trpljenje starega komunista.
Postati hoče pastir ovčk, pa ne more obvladati niti ene kure. Daje ji pleve in se čudi, da se
reva
še
komaj plazi.
Nekatere ovčke začnejo razmišljati in zapustijo stajo. Druge postanejo še bolj verne.
In potem postane vladar. Prezira vse. Bolj kaže prezir do svojih volilcev, bolj fanatično mu
sledijo.
Verniki v tem vidijo svetniško zamaknjenost. Če je Karel Veliki postal svetnik, zakaj ne bi še
on.
Dežela je majhna, tako majhna, da na osvajanja lahko kar pozabi.
Samo kuja se lahko v svojem kotu in objokuje nesrečno usodo.
V vsakem humorju vidi norčevanje iz sebe. Humor je treba prepovedati.
Resnost je naša prihodnost.
Knjige so grožnja režimu. Kulturo je potrebno zatreti.
Prijazno govorjenje pomehkuži ljudi in zmanjša učinkovitost.
Potrebno se je izražati vulgarno, žaliti ljudi, edino to razumejo.
Zgodovina govori o padlih diktatorjih in ljudje lahko dobijo čudne ideje. Spremenimo jo!
Podreti je treba stare spomenike in postaviti nove, novim junakom, kakor Butnglavci,
v naravni velikosti trideset metrov in več. Uvesti je treba nove praznike, ...
Na žalost zemljepisa ne more spremeniti, tudi lokalnega ne, razen če podari
kakšen košček domačije zunanjim gospodarjem. Da se vsaj malo oddolži.
Poskušal bo uresničiti vsaj dve misli nekdanjih francoskih kraljev:
"Država sem jaz" in "za mano potop".
Večino stvari v življenju prepišemo od drugih. Starši nam povejo nekaj,
nekaj izvemo v šoli, marsikaj vedo sosedje, časopisi nas neprestano bombardirajo z
informacijami,
prav
tako TV.
Nekatere stvari si zapomnimo, drugih ne. Nekatere stvari si zapomnimo takšne, kot smo jih
slišali,
drugim kaj dodamo ali odvzamemo, kaj spremenimo, namerno ali ne, jih
nekritično ponavljamo in čez nekaj časa verjamemo,
da so resnične. Sami se odločimo, kateremu politiku, psihologu, zdravniku,
novinarju, filozofu ali sosedu bomo verjeli.
Nič od tega niso naša spoznanja in verjetno tudi njihova ne.
Stvari se spreminjajo, pojmi dobijo nov pomen. Politiki govorijo o modrosti,
kot da bi vedeli, kaj to je.
V podjetjih imajo filozofijo vodenja. Prijateljstvo na novo definirajo
družabna omrežja.
Države so prijateljske ali sovražne. Klerikalci določajo, kaj želi Bog od nas.
Pridejo nove generacije, ki ponavljajo stare stvari, jim morda kaj dodajo.
Učijo se od nekoga,
ki je nekaj slišal od nekoga drugega in ta je to slišal od nekoga tretjega.
Tako dobimo satire-ki-jih-ni-videti, ki skačejo na svojih dvoprstih kopitih,
živijo na gori onkraj jezera in jih v resnici še nihče ni videl.
Tako se vrtimo v svetu neznanja, vraževerja, laži, polresnic in morda tudi
kakšnega drobca resnice, ki pa ga med vsemi lažmi žal ne vidimo.
Odločitve, kaj bomo delali, kje iskali, komu verjeli, so vedno posledica
naših želja, našega ega.
In poleg svojega ega res ne potrebujemo drugih sovražnikov.
To postane geslo demokratičnih politikov.
Naš mali diktator spozna, da so darila osnova demokracije. Toda svojega ni pripravljen deliti.
Odloči se, da bo dobival darila in podarjal prazne obljube.
Darilo tu, darilo tam, demokracija, najčudovitejši sistem, najnaprednejši sistem.
Nekoč si z rojstvom postal del elite, danes si lahko vsak vzame kar hoče.
Samo dovolj brezkompromisen moraš biti. Darila pa res niso nič takega. Človek ne more
biti lačen na stara leta. Verniki bodo že razumeli.
Seveda moraš imeti tudi prijatelje na pravem mestu. Da dobiš prave prijatelje, moraš imeti prave
sovražnike.
Teh ni težko najti. Komunajzarji, njegovi nekdanji tovariši in vsi,
ki mu v šoli niso pustili prepisovati, postanejo njegovi sovražniki.
Krščansko usmiljenje so čutili naši predniki, pa Kelti, Sasi, Iberi, ..,
Vsi so imeli svoje bogove, Krščanstvo jih je s pomočjo mečev prepričalo, da njihova
vera ni prava.
Prijaznost demokracije so občutile mnoge civilizacije, Severna in Južna Amerika, Indija,
Avstralija,
Nova Zelandija, Kitajska, Koreja, Vietnam, Afganistan, Irak, pa večina afriških držav.
Mnoge si še do zdaj niso opomogle od vse te silne demokracije.
Saj Američani niso hoteli savdske nafte, Belgijci afriških diamantov, Angleži in Francozi ne
urana,
Španci ne inkovskega zlata, tudi Nizozemci in Italijani in Nemci niso nič zahtevali.
Vse so dobili v zahvalo za prinešen napredek in demokracijo.
Prav tako kot nekoč v JLA, kjer so učili, da afriške države silijo v socializem,
ker so spoznale, da je to nuja, demokrati prepričujejo nedemokrate,
da je demokracija nuja. Pa še močnejše orožje imajo.
Demokracija je lahko samo ene barve. Lažje je vladati. Vsem in vsemu.
Ne more biti malo bela, malo rdeča. Pa malo zelena. Najboljša demokracija je črne barve,
črna vlada že dva tisoč let. Nebesa so bila vedno mana za človeka.
Pride pa čas, ko je tudi zaveznike potrebno poplačati. Več praznih obljub je danih, manj
zaveznikov
ostane.
Tudi najzvestejši mu ne morejo slediti. Celo zamejski tajnik slovenske skupnosti v Trstu gre
raje v Švico,
kjer "naša" Tina zbira točke, kakor da bi se udeležil njegovega zborovanja za republiko.
Ko nekdo živi leta in leta v istih spletkah, ponavlja venomer isto, se mu hitro zgodi to,
kar se je zgodilo Dexterju, ko se je v spanju učil Francoščino, plošča pa je celo noč
preskakovala
na
istem mestu.
Zjutraj se je zbudil in na vsako vprašanje je znal odgovoriti samo:
"Omelette du
frommage."
Pride domov, žena ga pozdravi:
"Zdravo, dragi. Kako je bilo v službi?"
"Komunajzarji."
"Si prinesel iz trgovine, kar sem ti naročila?"
"Komunajzarji."
…
"Lahko noč dragi."
"Komunajzarji."
In tako mali diktator, gospodar v svoji deželi, postane hlapec v svojem svetu.
Viri:
- Moris, Gosciny: Asterix in Veliki Cezar
- Janosch: Holonek ali dobri bog iz gline
- Umberto Eco: Baudolino
- Sledge Hammer: Sledge Hammer
- Genndy Tartakovsky, Paul Rudish, Craig McCracken: Dexter's Laboratory
- Max, Bunker: Alan Ford
- Gregory Wide: Highlander