Lahko bi se zgodilo kjerkoli, celo v demokraciji

Že od nekdaj krožijo pravljice o demokraciji, ki se med seboj zelo razlikujejo in so starejše od grške demokracije.
To je samo ena od verzij in ni tako stara. Nekje v vesolju je taval osamljeni planet. Nosil je nekaj nevarnega, nekaj česar niso poznali nikjer drugje. Pa je bilo vesolje precej gosto naseljeno. To nekaj je potovanje skozi prostor in čas naredilo samo še močnejše. Bilo je močno orožje, proti kateremu, tako se je zdelo, vesolje nima niti najmanjše možnosti. O sebi je rado verjelo, da je neuničljivo, kar se je na srečo pokazalo kot netočno. Imenovalo se je človeška neumnost. Uničiti so jo hoteli že mnogi. Pa se je samo širila in množila. Celo bogovi ji niso mogli do živega. Kako bi tudi lahko nekdo uničil svojega stvarnika?
br>

V nekem majhnem kraljestvu je živel princ, ki si je zaželel morja. Slišal je, da je to nekaj velikega in lepega. Toda iz svojega gradu ga ni mogel videti. Ni pa se mu dalo iti tja. Saj tako ne bi šel. Jezditi na konju tako daleč, ali se peljati s kočijo, ko pa so ceste tako slabe? Na javni prevoz seveda ni niti pomislil. V avtobusih je vedno takšna gneča. Najnovejši mercedes, s katerim se je običajno prevažala kraljevska družina, je bil pokvarjen. Niso še dobili nekega dela iz uvoza, mu je rekel oče kralj. Drugi avtomobili pa niso bili dovolj dobri zanj. Ali so imeli pretrde sedeže, ali le-ti niso bili prave barve. Nekateri niso bili dovolj prostorni za njegove najljubše igrače. Niti očka kralj, niti mama kraljica ga nista mogla pripraviti do tega, da bi šel z njima na nedeljski izlet, ali vsaj do najbližjega trgovskega centra po nakupih. Navsezadnje sta bila kar zadovoljna. Saj, kdo bi ga pa poslušal? Nekako se je zdelo, kot da bi pokvarjeni del za avto že lahko prišel, pa se očka kralj ni ravno preveč potrudil zanj. Tako sta preživela marsikatero nedeljo, takrat so bile trgovine tudi ob nedeljah odprte, bolj mirno.
Kraljestvo je bilo eno tistih modernih, ki gredo s časom naprej. Po potrebi so sprejemali pametne odloke, vse za blagor ljudi. Ljudje so bili strpni drug do drugega. Samo, da si hodil v cerkev, da nisi bil peder in da si se v vsem strinjal z njimi.
Pri njih ni bilo revežev. Najprej so odrekli gostoljubje vsem brezdomcem. Ti so namreč zasedli že velik del glavnega mesta. Kako bodo razvijali turizem, je menil minister za turizem, če se turisti ponoči ne morejo sprehajati po ulicah, ki jih zasedejo brezdomci. Ti podnevi prosjačijo ali karkoli prodajajo, ponoči pa enostavno zaspijo na mestu, kjer preživijo dan. Izdan je bil odlok, po katerem morajo v štiriindvajsetih urah zapustiti mesto. Vendar so naslednje jutro bili vsi na svojih delovnih mestih. Le redki so manjkali. Pa še ti niso manjkali zaradi odloka. Ko pride tvoj čas, enostavno greš.
Ali se ljudje norčujejo iz oblasti? Lepo piše: "Vsi, ki živijo na ulici, in nimajo svojega doma, kjer bi preživeli preostanek dneva po delu, morajo v 24 urah zapustiti mesto."
Naslednjo noč je imel Oddelek za preselitev obilico dela. Opravil ga je z odliko. Ko so ljudem na ulici prebrali ukaz in jih vprašali, zakaj niso ubogali, so se ti delali, kot da ne vedo, za kaj gre. Nekateri so celo trdili, da ne znajo brati. Toda hitro so jim dopovedali, kaj želijo. Zjutraj je bilo mesto čisto. Kljub temu je minister za šolstvo in izobrazbo v vsej svoji modrosti izdal odlok, ki prepoveduje vsakršno obliko nepismenosti.
Kraljestvo je delovalo kot dobro namazan stroj. Veliko ljudi ni imelo službe, zato je vlada po hitrem postopku sprejela zakon, s katerim prepoveduje brezposelnost. šla je celo tako daleč, da je vse pravice in svoboščine, ki jih imajo ljudje, zapisala v ustavo. Ponašala se je s tem, da je njihova ustava najkrajša in najbolj demokratična.
Svoj delež je prispeval tudi minister za Javno blagajno in blaginjo naroda, gospod Bitucin. Na žalost je bilo tako, da svojega poslanstva nikoli ni mogel v celoti izpolniti. Ali je bila blagajna prazna in narod nezadovoljen ali pa je bila polna in narod nezadovoljen. V resnici je bila blagajna večino časa prazna, za kar je tudi sam izdatno skrbel. P a saj ni postal minister zato, da bi gledal na druge. Hotel je postati minister za Vzgojo in izobraževanje, vendar je padel na izpitu iz domačega jezika. Ni se mogel znebiti naglasa.
"šta oni hoče? Da jim napišem himnu?", je bil njegov komentar. Zaradi izrednih sposobnosti in velikih brkov so mu dodelili drugi resor.
Princ je vprašal ministra za turizem, gospoda Blitvo, zakaj ne vidi morja, ko pa izgleda tako lepo na razglednicah. Ta mu je odvrnil, da je morje daleč in vmes je vse polno stvari, ki mu zastirajo pogled. "
"Pa jih odstranite!," je zavpil princ. Bil je malo razvajen.

"V kateri smeri leži morje?," je vprašal.
"Nekako v tej", je odvrnil minister.
"Torej za tistim blokom!"
"Da vaša visokost, vendar še malo dalje."
"Podrite ga!"
"Podrem naj ga? V njem živijo ljudje."
"Naj gredo drugam!", je zavpil princ.
"Toda jaz ga ne morem podreti. To lahko stori minister za okolje in prostor."
"Pošlji ga k meni!"
Očka kralj in mama kraljica sta samo odvrnila: "Pa ga vi poslušajte!", ko je minister za turizem prišel k njima s prošnjo, naj odvrne princa od rušenja stanovanjskega bloka.
"Če mu ne morete izpolniti niti te male prošnje, zakaj vas pa sploh imamo? Sicer bodo pa tako kmalu volitve."
"Mačka se vedno postavi na noge", je še dodal kralj.
"Tudi ljudje se bodo znašli. še srečnejši bodo. Vi samo nadaljujte. To je za njihovo dobro! In za vaše dobro, ne hodite me več moriti s takšnimi malenkostmi!"
"Kaj lahko storim za Njihovo Visokost, je priliznjeno rekel minister za okolje in prostor, klanjajoč se skoraj do tal. "Vam preuredim sobo? Če niste več zadovoljni s staro, vam naredimo novo, še večjo in lepšo, v barvah, o katerih še sanjali niste."
"Sanjal sem že o vseh barvah in nobena ni bila dovolj dobra zame. Podrite tisti blok!"
"Toda...!?" Takoj mu je bilo žal, da je poskušal ugovarjati. Poznal je princa. Vedel je, da bo začel kričati. In tudi je.
"Takoj bomo to storili," je nadaljeval še bolj priliznjeno. Upal je, da bo princ pozabil na ta dogodek. Želel je ostati minister in morda postati celo prvi med njimi tudi potem, ko bo princ nasledil svojega očeta.
Ponoči so skrivaj odpeljali družine, ki so živele v bloku, ki je princu tako nesramno zastiral pogled. Prihrumeli so malo po polnoči. Pet tovornjakov. Ni bilo časa za vljudno trkanje. Pa saj tako nihče več ne bo odpiral ali zapiral teh vrat. "Preselitveni oddelek njegovega veličanstva" so se jim svetile rumene črke na črnih uniformah. Ljudje so že slišali za njih, vendar se pri njih takšne stvari niso dogajale, zato so vedno samo odmahnili z roko.
Bili so to redkobesedni postavni možje, ki so namesto govora uporabljali palice. Stanovalci so pobirali samo najnujnejše, otroke so na hitro izvlekli iz postelj, jih oblekli v tisto, kar jim je bilo pri roki in že so hiteli po stopnicah, s culami v rokah in tisto malo hrane, ki so jo lahko v naglici stlačili v žepe. Tudi pustili niso veliko. Preselitveni oddelki so bili zelo učinkoviti. Vse so opravljali na hitro, brez prevelikega hrupa. še otroci so utihnili, ko so jim pokazali palice. Odložili so jih na robu gozda. Tam jih ne bo nihče motil, so dejali. Lahko si bodo ustvarili nov dom in živeli še bolje, kot so živeli v mestu.
še pred sončnim vzhodom so prihrumeli buldožerji, rovokopači in tovornjaki. Princ je z zanimanjem opazoval, kako minerji strokovno porušijo zgradbo, da niti najmanjši prahec, kaj prahec, prašiček ne doseže gradu.

"Saj nihče ni živel v bloku. Zakaj mi je potem toliko let preprečeval pogled na morje?"
Seveda mu nihče ni povedal, da se izselitve vedno dogajajo ponoči, da po nepotrebnem ne vznemirjajo javnosti. Tako je pač verjel, da je tista zgradba tam stala leta in leta samo njemu navkljub.
Ravnokar so se vršile priprave na njegov osmi rojstni dan. Hodil je v drugi razred kraljevske osnovne šole. Bil je edini učenec v razredu. Celo v šoli. Včasih si je zaželel, da bi bil še kdo. Tako se je moral zadovoljiti z nadlegovanjem odraslih. Nekaj časa je bilo to še zanimivo, vendar so imeli vsi, ki so se gibali v njegovi bližini samo en cilj. Kako nagrabiti čim več denarja. Dedku Mrazu je že ničkolikokrat poslal pismo, v katerem je želel bratca. P a je dobil vse mogoče in nemogoče igrače, le bratca ne. Tudi s sestrico bi bil zadovoljen. Toda Dedek Mraz je imel svoje načrte. Morje pa hoče. Zlepa ali zgrda.
Gotovo bi ponavljal prvi razred, vendar je bil njegov oče slučajno kralj in so mu malo pogledali skozi prste. Kralj se je spomnil svoje mladosti, ko je tudi sam raje s fračo streljal na golobe, ki jih je bilo takrat še mnogo, kot pa se učil, katera kraljestva mejijo na njegovo.
Kakor so minevale ure in celo minute, je mali princ vse bolj hrepenel po morju. To bi bilo najlepše darilo za njegov rojstni dan.
"Kje je moje morje?", je spet zakričal, ko se je spomnil, zakaj sploh rušijo blok.
"Tisti hrib je napoti.", je še bolj ponižno kot ponavadi dejal minister za okolje in prostor.
"Pa ga porušite! Zakaj ga niste že včeraj? Tako sem zaradi vas izgubil še en dan."
"Toda to ni v moji pristojnosti. Zato je odgovoren minister za Planine in rudarstvo.", je plaho odgovoril, zavedajoč se, da je njegova kariera pri koncu. Pa tako male pokojnine imajo bivši ministri. Kako bo sploh lahko živel. Adijo smučanje v Novi Zelandiji in safari v Keniji, da o jadranju na Karibskih otokih sploh ne govorimo.
"Pošljite ga k meni!"
Minister za Planine in rudarstvo, gospod F. je bil iz drugačnega testa. Bil je mož trdne volje in pokončne drže. Ni se kar tako uklonil željam nekoga. Ali pa je bilo to samo zaradi bolečin v hrbtu. Zdravniki so mu sicer svetovali, naj vsaj malo shujša, toda kaj zdravniki vedo o njegovem delu. Ne more kar naprej misliti na hrano. Njegov želodec mora biti vedno poln. Tako je bolj zbran pri preštevanju denarja, ki ga, kakor se je sam rad izrazil, pošteno zaslužil po strani. Najraje je jedel ribe. Nekoč je bil kapitan ladje. Nameraval se je že upokojiti, vendar denarja ni nikoli dovolj. Njegove ljubezni do rib je bila vedno deležna tudi posadka. Nasplošno je naročal malo hrane, saj morajo ljudje biti v dobri kondiciji in ne debeli. Sadje? Neumnost! Krompir in zelenjava samo obremenjujeta želodec. Kaj pa jim je treba vsaki dan jesti. Vsaj en dan v tednu je dobro imeti post. Pri teh mislih je sklenil roke okoli trebuha, ki so bile, tako se mu je zdelo vsak dan krajše. Toda rib, teh je bilo vedno dovolj. Privoščil jim jih je tudi nekajkrat na teden. V juhi, na žaru, kjerkoli.
Pripovedoval je princu o lepotah morja, o dalnjih krajih, ljudeh,...
Ničeti, so mu rojile misli po glavi. Zadnji med pasjimi iztrebki. Prišli ste na mojo ladjo.
"Dobrodošli na ladji .....", so zvenele besede. Delovale so nekako porogljivo.
Ni verjel portsaidv Boga, ostali predpostavljeni pa so bili daleč. Tako ni odgovarjal nikomur.
Pokazal vam bom, kako nizki ste.
"Dostop do nekaterih prostorov je dovoljen častnikom, ostali imate dostop le do svojih in skupnih prostorov", so zadonele nove besede.
Uživali tukaj ne boste. Vročina, bo žgala vaša pregrešna telesa, mraz, bo bičal vaše nevredne kosti. Za ostalo bom poskrbel jaz.
"Želim vam čim prijetnejše bivanje," je končal.
Hitro boste spoznali, kako in kaj.
Poklicali so tudi ministra za kmetijstvo, gospoda Khooslo in gozdovi so začeli padati. Gospod Khoosla ni bil prijazen človek. Imel je trenutke, vendar njegovi podrejeni niso bili deležni nobenega. O dobroti bi pri njem tudi težko govorili. Vse za domovino in njihovega ljubega kralja, in nekaj v lasten žep, je bilo njegovo geslo. Zakaj bi se branil? Nekaj manj lesa bo v državnih skladovnicah, kar pa tako in tako ne bo nihče opazil.
"Končno!" Dolgo ste potrebovali", je po nekaj tednih rekel princ. Kraljestvo na srečo ni bilo veliko.
"Sploh pa ni tako lepo, kot na razglednicah. Kdaj bom lahko šel na morje?"
"Najprej moramo zaprositi vlado sosednjega kraljestva za dovoljenje", je dejal minister za vzgojo.
"Zakaj?"
"Ker je morje v sosednjem kraljestvu?"
"Potem pa ga kupite!"
"Toda morje ni na prodaj", je tiho rekel minister za vzgojo.
"Hočete reči, da nimam dovolj denarja?"
"Nihče ne prodaja morja kar tako. Za noben denar!
"Toda jaz ga hočem."
"Pa kaj boste z njim? Saj še plavati ne znate!", je prekipelo ministru.
"Kako si drznete?"
"Utopili bi se še preden bi prišli do morja. Razvajeni ste, edino šiba vam še lahko pomaga!"
"Ven! Takoj ven!"
"Z veseljem!", se je še zadrl nazaj minister za vzgojo in prvič v karieri naredil nekaj, kar je dopovedoval princu, kako nevzgojno je. Zaloputnil je vrata za seboj in pri tem občutil veliko zadovoljstvo.
Naslednji dan je nekje na podeželju, daleč od glavnega mesta iskal primeren prostor za svoj novi dom.
Novi minister za obrambo je že sestavljal deklaracijo, s katero bo od sosednje države zahteval, da brezpogojno preda morje na razpolago princu. Ne bo ponovil napake svojega predhodnika, ki je za trenutek podvomil v prisebnost enega od članov kraljevske družine.
"Pa ga vi poslušajte!", je še rekla mama kraljica sedaj že bivšemu ministru za obrambo, preden se je pridružil svojemu bivšemu kolegu pri iskanju novega doma nekje na podeželju.