Kmalu po vojni v Bosni in na Hrvaškem sem imel sanje. Zjutraj sem se
zbudil in sanje so bile še tako žive, da sem si jih lahko zapisal. Le
nekaj besed mi je zmanjkalo ali sem jih pozabil ali pa jih v sanjah ni
bilo. Odkod pridejo takšne sanje in zakaj, ne vem. Verjetno je tudi
kakšen mehki ali trdi č napačen, morda đ, ker tega v sanjah pač ni
bilo.
Učili smo se o prvi, pa o drugi svetovni vojni. Takrat sem verjel, saj
drugih vojn pa ni bilo. Seveda smo se kmalu zatem učili tudi o
balkanskih vojnah, pa o stoletni vojni, o tridesetletni vojni pa turških
pohodih, o križarskih divjanjih, Hunih, Džingiskanu,... Verjetno so se
ljudje pobijali že v jamah ali pa še prej.
Ljudje rečemo nekaterim živalim zveri, in drugim škodljivci. Le za sebe
nimamo tako prijaznih besed. Verjetno bi za nas bil najboljši opis
virus.
Ćujem ja,
niz brdo netko trči,
viknem: "Stoj!"
Put kroz šumu sebi netko krči.
Skočim ja,
pogledam ko to tako hrabar je.
I trče dvojica niz breg,
gore kroz duboki sneg,
preda mnom bježe dječak i čovjek star.
Rupu nađu svaku
al' ne nađu u njoj spas.
Ni žbunje čak ni drvo jih ne krije,
meni nitko još utek'o nije,
da se more nađe ispred nas,
sakrit ne bi mog'o jih talas.
Ni sjajni mesec ne pomaže njim,
koji mene zovu prokletim,
golim rukama ja davim ljude,
svi na muci za mnom žude.
Nit' bez mene ima pirovanja,
krv gde teče,
zemlja mog je carovanja.
I bježe tako junaci kroz noč,
do kuda morat ću za njima poč'
svako odmah na moj uzvik stane,
ljudi ovi pored mene prođu
skoro brže nego tane.
I niko trčat tuda više neče,
ni dečjeg smjeha niti devojačke sreče,
ni skijati se više niz planinu,
ni spuštati se niz padinu.
Ljubav više njim ne treba,
u mom carstvu leže ispod balkanskoga neba.