Lepa Vida je ob morju stala,
je ob morju stala,
milo je jokala.

Milo je jokala,
ko turistom malim je pleničke prala,
ritke njih z oljem je mazala.

Ko tako je prala,
milo je turiste spraševala:
"Kdaj trajekt pripeljal bo?"
"Brez detergenta prati je težko!"

In ljudje klicali so,
da, res, ljudje klicali so,
v upanju, da se jim kdo javil bo.

In ljudje so spraševali agencijo,
kdaj končala njih bo to morijo,
kraj nesrečni zapustiti si želijo.

Agencija je ljudem odgovorila:
"Ste 1276. v čakalni vrsti."
"Trenutek, prosim, počakajte, da boste na vrsti!"

In turisti spet klicali,
Na obali tri že dni čakali.
Turistom danes je težko,
predvidene zamude v prospektu ni bilo.

So turisti se pritoževali:
"Tri dni že čakamo zaman."
"Kdo plenice pral nam bo vsak dan?!"

Lepa Vida je ob morju stala,
bridke solze polivala.
Za plačo minimalno delati več ne želi,
tudi njej na prvi se trajekt mudi.

Prišel mimo zavaljeni je Čezmur'c,
uporabil staro je zvijačo:
"Pridi z mano preko Mure v daljavo,
boš dobila lepšo plačo."

In Lepa Vida je čez Muro šla,
v upanju, da tam drugačna sreča bo doma.
Velike riti v firmi novi briše,
za plačo večjo se pod nosom le obriše.