Včasih slišiš kakšno novico, a že po prvem stavku več ne poslušaš, ker
se v glavi novica kar sama nadaljuje. Ne spomnim se, o katerem sindikatu
je bilo govora, vsekakor ne o tem, o katerem govori pesem. Včasih to
povzroči kakšno od teorij zarote, kot v času kovida, ko je mlada punca,
ki je hotela v trgovino brez maske, v dveh stavkih uspela povezati
nošenje maske z genocidom nad dojenčki.
Svobodni sindikat vlomilcev je odločil,
svoji vladi brzojavko je sporočil,
njih varovanci ne grejo več na delo,
dokler življenje v zaporih ne bo bolj veselo.
Pod drugo točko je pisalo,
dokler v zaporih se učiti ne bo dalo,
izpopolnjevati njih obrt,
vsakomur, ki je zaprt.
Hrana je preslaba,
vsaka bolje je baraba,
kriminalk se gledati ne sme,
več tako naprej ne gre.
Kdo zjutraj vstajal bi,
saj delati začno, ko se zmrači.
Plač višjih ne zahtevajo,
so odvisni od tega, sami kar pridelajo.
Prek milion ljudi že v sindikatu je,
kar tako ga vlada ignorirati ne sme,
delovanje sindikata velik je problem,
saj resen konkurent so našim oblastem.