Nikoli nisem bil nostalgik. Pa vseeno pride trenutek iz mladosti, ki bi
ga rad podoživel. Vendar je samo bled odsev tistega, ni več tiste
globine, hrepenenja, ki sem ga občutil takrat.
V 6. razredu smo se pri biologiji učili o zemeljski zgodovini.
Predstavljal sem si ogromne rastline, travo višjo, kot smo mi, liste pod
katerimi sem se lahko skril.
Včasih sem se sprehajal po pusti obali, nikjer živega bitja, samo prazno
morje, pesek in kamenje.
Zgodaj sta vstajala,
hodila ob morju
in se ljubila,
vedno, kot da je zadnjič.
Prosil je, da mu oprosti
in odvrnila je,
da je on njena usoda.
Hodila sta skozi nevihte
in veter in morje sta družno brisala njune sledi,
kot da ju tam nikdar ni bilo.
Vprašal je, ali je srečna
in žalostno se je zazrla v daljavo,
od koder so prihajali otroški glasovi.
Mimo so korakali zlatolasi otroci
in če je kateri zaostal,
sta ga napotila za drugimi.
Otroci so drug za drugim lezli s senika
in se lovili po istih drevesih
in umazani potok,
v katerem so se kopali,
je za trenutek preplavil morje
in psi, ki so vedno režali nanj,
so mu samo leno kazali jezik.
še so se vrstili prizori
in iskali pravih imen,
a so drug za drugim zbledeli,
nekateri za vedno,
kot da jih nikdar ni bilo.
Ljubila sta se
in vse prečute noči
so bile dlje od zvezd,
ki so se prižigale tam daleč za morjem
in solze so presahnile,
kot da jih nikdar ni bilo.
Odšla sta.
Začelo je deževati.
Obala je postala pusta in siva
in bilo je,
kakor da tam nikdar ni nikogar bilo.