Pogrebni zavod glavni mu je bil program,
za prijatelje je svoje sam garal,
do groba skupaj, nazaj pa sam,
se zmeraj gesla je držal.

Imel kratke noge je in dolge prste,
sovražil iz prepričanja rasiste je in črne,
umazanija mu prodrla v vse življenjske pore,
skozi dal že vse zapore.

Bil vedno dobrodošel gost pri finih damah,
miljenec pri psičkih in njih starih mamah,
udeležen v dobrodelnih ustanovah,
iskreni tolažnik pri mladih vdovah.

Prepričati je znal človeka,
da v uspeh verjel je vse do groba,
tik preden v trinajstem je nadstropju
stopil preko roba.

Rad pomagal v stiski je ljudem,
za astmatika imel poseben je prijem,
pol ure ga držal je pod vodo,
ni več z dihanjem težav bilo.

Sedel tako zločinsko je debel,
prijatelje na prste ene roke štel,
vedel ni, da to poslednja je večerja,
da hudič trenutke zadnje mu odmerja.

Svinca za okus njegov preveč je zaužil,
zdravnik infarkt velikega kalibra je ugotovil.
A še ob smrti sreča mu bila ugodna,
od petnajstih ena rana le usodna.